Uršula Cetinski

5. 10. 2005  |  Mladina 40  | 

Težko se diha

Zadušljivi prostori slovenske kulture

Uršula Cetinski

Uršula Cetinski
© Arhiv Mladine

Vstopili smo v skupnost evropskih narodov, skupnost demokratičnih načel in dosti manj krute gospodarske in politične realnosti, kot jo ima večina sveta, in lahko bi pričakovali, da nas bo prežel podoben občutek kot v tisti stari reklami, ko je simpatični kljukec pojedel bronhi bonbon in olajšano ugotovil: "Lakše se diše." Občutek pa je na najrazličnejših področjih družbenega življenja ravno nasproten: neperspektiven, izključujoč in uničujoč. Vsak dan se srečujem z najrazličnejšimi umetniki in umetnicami in njihovimi sanjami o novih umetniških projektih. Še pred nekaj leti je bila - poleg načrtov, kako lahko pripomoremo k uresničitvi njihovih vizij - spremljevalna tema pogovora najpogosteje finančna šibkost, ki zajezi in ošibi marsikatero lucidno umetniško idejo. V zadnjem času pa ljudje, ki ustvarjajo slovensko umetnost in kulturo ali pa so njeni zvesti spremljevalci, najpogosteje pripovedujejo podobno zgodbo: kulturni prostor je zatohel in v njem se prav težko diha.

Zame so najbolj žalostni pogovori z mladimi, visoko izobraženimi intelektualci v humanistiki, ki bi se radi znanstveno ali publicistično ukvarjali z refleksijo umetnosti, pa se komajda preživljajo s honorarnimi deli; intenzivno študirajo vse do doktorata tudi zato, ker v Sloveniji preprosto ne najdejo nobene druge pametne perspektive. Pestijo jih predvsem težave z najbolj temeljnimi pogoji kakovostnega bivanja: stanovanjska stiska, visoke najemnine, želja po službi ali dobrem honorarnem delu, kar bi jim omogočilo, da se uresničijo na področjih, o katerih pač veliko vedo in za katera so specializirani. Kar se intelektualnega dela tiče, se je v zadnjih letih širila predvsem javna uprava v smislu najrazličnejših uradov in ministrstev, novih delovnih mest na področju kulture in humanistične znanosti pa je bilo zanemarljivo malo; tista, ki obstajajo, že zasedajo ljudje, ki imajo do srečnega zaključka kreativne poti v obliki upokojitve še dolgo kilometrino. Visoko razvite evropske družbe za humanistično inteligenco skrbijo tudi v obliki številnih kreativnih štipendij in z dobro plačanimi honorarnimi projektnimi deli, pri nas pa je tovrstno delo sramotno nizko vrednoteno in komajda omogoča preživetje. Zelo žalosten občutek imam, da se talenti mnogih mladih ljudi nikoli ne bodo mogli uresničiti v vsem svojem zamahu, kar je tako v zasebnem kot družbenem kontekstu tragično.

Umetniška in kulturna scena je tako kot povsod po svetu razdeljena na najrazličnejše interesne skupine, klane in lobije, ki do neke mere (kljub notranjim trenjem) še tolerirajo pripadnike svojega najožjega "plemena" in jim (pogosto popolnoma neupravičeno) ščitijo hrbet, kadar je treba, so pa poudarjeno nestrpno naravnani do vseh ostalih kreativcev.

Stereotipno gledano naj bi bili kulturniki in humanisti (v primerjavi s siceršnjo populacijo) tolerantni, odprti in vedoželjni. Da to še zdaleč ni tako, se lahko ne nazadnje prepričamo v javnih polemikah med kulturniki ali med kulturniki in ekonomisti, ki se ne šibijo od strokovnosti, intelektualne iskrivosti, bogastva možganskih vijug, zaradi česar bi profitirala javnost, ki so ji namenjene, ampak od odurnih zasebnih diskvalifikacij, ki že v izhodišču onemogočajo sleherno pametno, kaj šele perspektivno razpravo. Za "sogovornike" je namreč značilno, da namesto drug z drugim polemizirajo drug mimo drugega in jim (razen v redkih izjemnih primerih) ne gre za kaj več kot za nekakšno pomilovanja vredno javno potrjevanje lastnega ega. Najbolj nasilni so seveda tisti, ki imajo o predmetu debate najmanj pojma.

Pred nekaj dnevi mi je po Fabrovi predstavi Zgodovina solz eden izmed slovenskih koreografov omenil, da se je med predstavo na trenutke počutil prav osvobajajoče, kot da bi se vrnil v entuziastična 80. leta. Popolnoma se strinjam tudi z njegovo ugotovitvijo, da je javni kulturni prostor postal veliko bolj plehek, populističen, naravnan na prvo žogo, obešenjaško kritičen prav do vsega, kar se ponuja na ogled, po drugi plati pa nesposoben ločiti kakovost od blefa, željan poceni efektov na prvo žogo in zelo zelo hitro zadovoljen le z lastno kreativnostjo, čeprav za kakšno pretirano (samo)zadovoljnost v večini primerov ni nikakršne pametne podlage.

Nikoli se nisem pretirano obremenjevala z bontonom. Vedno in povsod doma in po svetu sem recimo veselo pozdravljala tako bežne kot dobre znance, ki sem jih srečevala na svoji poti. Na Japonskem me je navdušilo prikupno medsebojno klanjanje, v katero sem se čisto vživela. V večini evropskih držav, ki sem jih obredla, je za umetniške kroge značilno, da se ljudje rokujejo, pa tudi objemajo in poljubljajo, s čimer izražajo nekakšno zavezništvo, da pripadajo istemu "cehu". Pred kratkim pa me je nekaj prešinilo in začela sem opazovati, kako se med seboj na javnih prireditvah pozdravljajo slovenski intelektualci in kulturniki, ki se tako in tako vsi bolj ali manj poznajo. Zgroženo sem ugotovila, da jih večina med zobmi mrmra nekakšne na pol pozdrave, držijo pa se tako, kot da bi pravkar pojedli smrkelj. Težko se diha.