Socialni kapital (3)

Letos je bil sejem že petdeseti, in mnogi pravijo, da se mirno lahko meri z največjimi. Rad verjamem. Vsi, ki so kdaj hodili med policami v Frankfurtu, vedo povedati vse najlepše. Kar navduši v Beogradu, pa niso le enostavna velikost, olajšan nakup, občutni popusti in domiselne prodajne strategije (ah, čeprav: najboljša finta to jesen je kljub vsemu tista z ene od tržnic, s Kalenića, kjer možakar prodaja česen kot redko zdravilo proti ptičji gripi!), pač pa neverjetna kultura, ki veže množično udeležbo na sejmu, javno nabavo knjig in intimna branja. Prijateljica Beograjčanka se zmerom rada ponorčuje iz mitskega odnosa do knjig na Slovenskem: "Tam so kulturni ljudje, ki uradno prisegajo na knjige, toda teh sploh nimajo doma, ampak si jih sposojajo v knjižnicah, če je ravno potreba ali nuja."). Ne vem sicer, v kakšnih krogih pravzaprav se prijateljica giblje pri nas, morda imam tudi jaz v Beogradu srečen dostop v zasebnost nekih čudakinj in posebnežev, toda povsod na domovih je videti lično zbirko knjig, pa čeprav še tako majhno. Kakor najdem prav tam pri njih suvereno izbrane plošče, filme in šaljivo računalniško arhivo, tako imajo vsi tudi knjige po svojem okusu. Zelo osebno, šarmantno zbirko, ko da človek, ki jo premore, ničesar več ne skriva oziroma si lasti neko dodatno in prav posebno, usodno življenjsko oporišče.

Opazovanje dogajanja na beograjskem knjižnem sejmu pa kaže, da nikakor ne gre za enostavno stvar elit in čudaškega intelektualizma. Gneča je velika, tudi šolarji so seveda obvezani, prignani k obhodu, toda med njimi ni najti zdolgočasenega obraza, ki bi z njega razbrali, da je svet zreduciran samo še na ekran in kompjuter. Obrnjeno: Mularija zvedavo šviga med policami, in večina najde svojo knjigo, dve in si privošči nakup. Enako je s prišleki. Neki stric je po svoji pojavi in narečju zadnji kmetavzer z juga Srbije, zaslišim ga, ko po telefonu nekomu "jebe milu majku", naj mu "zaboga" ne naklada, kje je Donava, temveč naj raje takoj pove, kje stoji tisti avtobus za nazaj, a pod pojavo jeznega strica so vrečke s knjigami. Kdo bi vedel za koga so knjige, za kam? Za lokalno knjižnico?, za domov?, za darila?, za pridobivanje izobrazbe?, za nadaljnjo preprodajo? Saj je vseeno. Zašpehan, nikakršen tipček gre z avtobusom v Beograd nabavljat knjige, in to je neskončno lepo, tega ne vidiš vsak dan. Sprehajam se po sejmu, radosten, ker lahko kadim, nasploh precej ljudi tam nonšalantno kadi in vtem prav tako nonšalantno lista po knjigah - nekakšna pristna vez med cigareto in branjem se plete in poveže kavarno in sejem in brskanje po novih pridobitvah. Ozračje je sproščeno, knjiga na lepem ni nekaj resnobnega, kulturno napihnjenega, knjiga ni niti več blago niti nekaj hecnega, banalnega, knjiga je kratko malo najnormalnejša, najneobhodnejša stvar na svetu. Pri eni stojnici pop ovohava sveže stiskane izvode Biblije, tik zraven se šopiri British Council, poleg njega lahko kupiš marsikateri prepovedan sad. Očaran pa sem zlasti nad novo Titovo kuharico; edicija je zelo dobra, skrbno pripravljena po poglavjih: Tito ima gosta, gostjo, najsibo to Richard Burton, predsednik Nixon ali predsednik Naser; Tito pluje z Galebom v Afriko; Tito obišče delavce v Radetu Končarju ... pri tem pa fotografije-dokumenti, natančen datum, celo ura, spremni tekst, besedilo Titove priložnostne zdravice, jedilnik, vinska karta in recept, do potankosti prilagojen tipu srečanja: Tito s pašto svoje posebne sorte, s solato, ki jo "seveda zabeli sam" in z izbranim vinom iz Goriških Brd šarmira Sofio Loren, delavcev pa nikakor ne mori z gurmanskimi štosi in jim raje ponudi mezetluk, rakijo, kakšno pradavno okisano juhico iz Međimurja, zatem poskrbi, da je na mizi dovolj pestrega rdečega in belega mesovja z ražnja, med čakanjem pa jih nafutra s sarajevskimi pitami in napoji z litercami Babića. Vsakomur svoje, kot pri knjigah, če znamo brati. Nobelovca Iva Andrića pelje Tito za nagrado na ustje pojest ribjo čorbo, kar se na kraju zločina ročno izkaže kot enkratna možnost za preverbo, saj je prizorišče častitljivega sejma zgolj streljaj od ladjic-restavracij ... Mmmm!

Kakor koli obračamo, gledano samo skoz sejem ali širše, Beograd ostaja odprto mesto, naše najdostopnejše velemesto. Mladi - in manj mladi - pri nas razumejo srbsko zmeraj slabše, tako da so si krivi sami, kajti prevaja se sto osemdeset na uro, in cene knjig so, če se le malce znajdeš, precej ugodnejše kot v Ljubljani. In kaj vse ne izide!? Malo me sicer zjezi, lenobneža, ker ključne založbe kakor, vzemimo, Clio, v prenekaterih svojih edicijah (tako Biblioteka Polis s svojimi programi študij "privatnega življenja", zbirkami "Človek v zgodovini", "Oxfordske zgodovine", "Stari svet", "Balkan - prekleto ozemlje", "Duhovna dediščina srednjega veka" in "Obča zgodovina Evrope") tako ponosno in netržno vztraja pri cirilici, a se hipoma spomnim, kako sem se kot študent etnologije srečno pregrizel skoz Balkansko poluostrvo Jovana Cvijića v cirilici, skoz delo, v katerem piše, da se Balkan začenja na desnem bregu Ljubljanice ... In kako je s tem danes? Če bi Polis presedlal v latinico, bi ga morda prodali dvajset izvodov več na Hrvaškem in kakšne tri na levem bregu Ljubljanice.