Fetišizem signature

Kaj pravzaprav kupujejo zbiralci umetniških del - stvaritev kot tako (z vsemi estetskimi, pomenskimi, duhovnimi, zgodovinskimi in še kakšnimi implikacijami) ali zgolj avtorjev podpis, ki naj bi že sam po sebi zagotavljal neovrgljivo kakovost, prestiž in seveda presežno (tudi v najbolj banalnem materialnem smislu) vrednost artefakta? Žal moramo ugotoviti, da v ogromni večini primerov velja druga navedba, kajti eno prvih vprašanj, ki jih navadno zastavi potencialni kupec, ko zve, da je na voljo slika ali grafika, ki ga zanima, se glasi: "Ali je podpisana?" Čeprav poznamo vrsto zanesljivejših metod za ugotavljanje oziroma preverjanje avtentičnosti, je namreč za laika signatura še vedno dokaz par excellence, da bo dobil "pravo" stvar. Kako daleč gre fetišizem sugnature, morda še najbolj nazorno pokaže štorija z razvpito grafično mapo Andyja Warhola, desetimi portretnimi variacijami Marilyn Monroe.

Warhol je mapo barvnih sitotiskov z likom slavne blondinke izdal v nakladi 250 izvodov leta 1967 pri svoji produkcijski hiši Factory Additions (da ne bo kdo mislil, da gre za pravopisno napako!) in razmeroma hitro je bila razprodana, saj je bila njena cena takrat razmeroma nizka, motiv popularen, umetnik pa še zdaleč ne taka mednarodna zvezda, kakršna je postal kasneje, predvsem pa ne mit, v kakršnega se ga povzdignili po smrti. Njegovi dealerji so zategadelj začeli pritiskati nanj, naj naklado ponovi in numerira z rimskimi številkami, kot se pri tržno uspešnih grafičnih edicijah nemalokrat dogaja. Warhol o ponovnem tiskanju grafik z Marilyn sprva ni hotel niti slišati, a nekje v prvi polovici sedemdesetih, ko je njegova umetniška in osebna popularnost že zadobila razsežnosti legende, je vendarle “popustil”, pristal je na ponatis, toda ne v konvencionalnem smislu: odločil se je, da nove izdaje, pri kateri se kot založnik pojavlja Sunday B. Morning, ne bo lastnoročno podpisal, pač pa jo bo na hrbtni strani vsakega grafičnega lista opremil z žigom Fill in your own signature (vstavi svoj podpis), češ da je pravzaprav vsak človek umetnik in naj kar sam poskrbi za enkratnost stvaritve, ki jo je kupil (pozneje sta prav takšno ponovitev doživeli še dve drugi znani Warholovi mapi, Campbell's Soups in Flowers). In kakšne so bile posledice tega “štosa”. Prva, originalna mapa, danes dosega na mednarodnem umetnostnem trgu ceno med 700.000 in 750.000 dolarji, posamezni listi celo 100.000 in več (najbolj iskana je srebrno-črna različica podobe Marilyn), medtem ko se druga izdaja dobi že za skromnih 25-30.000, čeprav je prvi popolnoma identična, le da na njej ni Warholovega podpisa. Navihani Andy je torej fetišizem signature parodiral do absurda, saj je dobro vedel, kaj ljudi z veliko denarja in malo manj občutljivosti najbolj fascinira.

V naših vse prej kot sofisticiranih razmerah se tovrstne zgodbe, seveda mutatis mutandis, ponavljajo takorekoč vsak dan. Odenarjeni Slovencelj, ki se je odločil, da bo svojo imenitnost poudaril tudi s posedovanjem umetniških del, pred nakupom navadno najprej vpraša: "Ali je olje?" (pri čemer mu avtor ali galerist lahko mirno podtakne tudi akril, pomembno je, da je "na platnu"), potem pa še: "Ali je podpisano?", predvsem pa mora biti "domače" in "preverjeno". Slovenski poslovneži - ne glede na to, ali imajo končan zgolj partijski šnelkurs v Kumrovcu ali pa so doktorirali na Harvard Business School, ali so stari 70 ali 30 let - so namreč po svoji omejeni razgledanosti, predvsem pa po pomanjkanju osnovnega okusa in občutka za sodobno likovno ustvarjalnost, primerljivi samo še s politiki (zlasti s tistimi z desnega strankarskega spektra), zato trmasto vztrajajo pri fetišiziranju slik slovenskih impresionistov in le v izjemnih primerih sežejo čez to že najmanj sto let staro paradigmo. Ko ugledajo "enega Jakopiča" ali "enega Sternena", se začnejo dobesedno tresti, pa čeprav je pred njimi le kos jute, v katerega je eden ali drugi od mojstrov zgolj obrisal čopič, in so za to pripravljeni nemudoma odšteti 50, 60, 70.000 evrov ali celo več. Vzorec se ponavlja tudi pri mlajši generaciji, zaprtost slovenskega prostora je fenomen, ki mu v svetu skoraj ni enakega. Sicer pa se temu ni čuditi, kajti perpetuira ga tudi (nova) država, ki noče in noče doumeti, da bo slovenska umetnost dobila priložnost za mednarodno afirmacijo šele potem, ko bo svoje muzejske in galerijske zbirke odprla tudi delom tujih avtorjev. A to je že prevečkrat slišano priporočilo, ki ga je že smešno ponavljati...