Iz Utrechta z ljubeznijo

Popoldan sem se z vlakom iz Amsterdama pripeljala v Utrecht. Skozi okno sem se zasanjala v meglice, ki so lebdele nad temno zelenimi travniki, po katerih so se pasle do kože premočene ovce, po številnih kanalih pa so mirno plavale na videz še vedno čisto prisebne in prav nič bolehne race.

Prebivalci Utrechta, ki je precej manjši od Ljubljane, so v povprečju najmlajši in najbolj izobraženi stanovalci izmed vseh nizozemskih mest, saj tu živi kar 60.000 študentov, ki obiskujejo največjo univerzo v državi. Prav presenetljivo je, da več kot polovica prebivalcev živi v gospodinjstvih, ki imajo enega samega člana, nekaj več kot dvajset odstotkov pa so pari brez otrok. Verjetno bom jutri odkrila, da trgovin z otroškimi igračami tu res ne more biti prav veliko. Tretjina prebivalcev izvira iz Maroka, Turčije, Surinama in Nizozemskih Antilov.

Kot so nam v zadnjem času lepo servirali številni mediji, se je pregovorno odprta nizozemska družba po umoru Van Gogha im Pima Fortuyna precej spremenila. Tudi zaradi tovrstnih tendenc je letošnji sloviti bruseljski gledališki festival KunstenFestivalDesArts direktorica Frie Leysen začela s preprostimi, toda zgovornimi besedami: "Če zapreš vsa okna in vrata, začne v hiši kar hitro smrdeti." Kakršenkoli pridih vase zaverovane ksenofobične družbe bo verjetno vsaj za nekaj dni v mestu, ki ga je danes ves čas zoprno zalival ledeno hladen dež, uspešno pregnalo srečanje gledališke mreže IETM (Neformalno evropsko gledališko srečanje), zaradi katerega smo se tukaj zbrali gledališčniki z vseh koncev Evrope in sveta. Domiselni organizatorji so nam podarili rdeče dežnike z logotipom srečanja, s katerimi smo popoldan in zvečer po vijugastih ulicah prek številnih luž kot rdeče gobice skakali iz gledališča v gledališče in se že na daleč prepoznavali kot pripadniki istega plemena.

Otvoritveno srečanje se je popoldan odvijalo kar v velikanski stolnici sredi mesta, ki kljubuje času in viharjem že dobrih sedem stoletij, čeprav jo je neurje v 17. stoletju skorajda preklalo na dvoje. S kozarcem rdečega kuhanega vina so nam postregli med lesenimi klopmi, s prijaznimi pozdravnimi nagovori pa kar izpred oltarja. Kolegi iz Kanade so me poučili, da cerkev kot poslopje, ki presega intimno meditacijo ali ritualno skupinsko komunikacijo z bogom, pri njih doma v zadnjem času ni prav nič neobičajnega. V Kanadi je zanimanje za cerkveno življenje v zadnjih letih menda tako zelo upadlo, da lokalne cerkvene oblasti svoja sakralna poslopja množično prodajajo zasebnikom, nadobudni arhitekti pa jih spreminjajo v diskoteke ali mondena in kot žafran draga stanovanjska poslopja.

Na srečanju bomo v prihodnjih dneh obdelali kar nekaj zelo zanimivih tem. Kako naj se različne umetniške skupnosti v Evropi odzovejo na nove tendence v mestni politiki, ki so jo marsikje v Evropi v zadnjem času prevzele desne ali celo ekstremno desne stranke. Kako naj umetnost in kultura "služita" različnim slojem prebivalstva in družbenim skupinam, kot so otroci, mladina, zaporniki, brezposelni. Ravno včeraj me je sodelavka opozorila, da jo je kolega iz Nemčije spraševal, kakšne socialne in kulturno-umetniške programe v Sloveniji načrtujemo v t. i. mrtvih mestih; gre namreč za urbana središča z visoko stopnjo brezposelnih, ki jih bo pri nas iz leta v leto očitno vse več, pametnih pobud za vključevanje tega dela prebivalstva v umetnost in kulturo pa nismo zasledili, če odmislimo ideje, ki jih povezujejo s kulinariko oziroma peko piškotov. V prihodnjih dneh se bomo bolj poglobljeno seznanili tudi z družbenimi spremembami na območjih, ki so nam vendarle malo manj blizu. Takšna je denimo Kitajska, kjer bodo čez tri leta postavili petdeset novih gledališč večjega formata in kjer se gledališka dejavnost počasi seli tudi na področje zasebnega in komercialnega.

Iz zaupnih virov nizozemskih kolegov sem izvedela, kam naj bi se zvečer splačalo v gledališče. Za Slovence nizozemsko gledališče, ki ga zelo uspešno in vztrajno spodbuja in "izvaža" nizozemska država, ni španska vas, še posebno, odkar sta nam Gregor Kamnikar in Petar Todorov v Ljubljani pripravila dober zalogaj v obliki festivala Touch of Dutch. Tako sem si za "lahko noč" ogledala plesno predstavo Bacon v koreografiji menda nadobudne nizozemske umetnice mlajše generacije Nanine Linning. Slikarstvo Francisa Bacona se je v preteklosti že izkazalo za učinkovit koreografski izziv. Leta 1993 je namreč nastala predstava Francis Bacon slovitega nemškega koreografa Johanna Kresnika, ki jo se dandanes lahko prištejem med najbolj genialna plesna dela, ki sem jih bila deležna v življenju. Mojstru Kresniku je s tremi plesalci uspela prava magija; občutje neskončne groze in brezmejne lepote, ki veje iz slikarjevih platen, je učinkovito prenesel v jezik telesa in ustvaril "žive slike", ob katerih me je dobesedno stisnilo pri srcu, saj sem se soočila s samo esenco minljivosti življenja. Nocoj pa je Linningova pokazala, da Baconov zagonetni likovni svet sam po sebi ni zagotovilo za dobro predstavo in da so plesni mojstri, ki bi mu bili tudi v resnici kos, le dragocena manjšina.

Pred spanjem mi preostane le še to, da odstrem zastor, se spogledujem s prazno in temačno ulico in doživljam "Utrecht by Night", ki ga bo že čez nekaj ur prebodlo jutro.