Socialni kapital (4)

Nedavna izjava A.M.: Treba je živeti hitro in kakovostno. Sliši se imenitno, celo odrešilno, toda kako izrečeno misel spraviti v realno kombinacijo, ki bi nam potem olajšala reči in omogočila nadaljnje preživetje? Je sploh mogoče živeti tako hitro kakor kakovostno obenem? Kakšni so pogoji, da pri tem ne izruvamo, ne izkoreninimo vseh možnosti, ki so bile dane pred hipno, tako rekoč akutno odločitvijo za nekakšno "novo" življenje? Prepričan sem, da je ravno socialna sfera (iz preteklosti) ena izmed kapitalnih točk, na katerih se prepoznavajo razlogi za takšno odločitev. Način družbenega "obnašanja" je torej zmerom in natanko tak, da nujno pripelje do izjave gornjega tipa.

Kar sledi, ni moraliziranje, pač pa povsem osebno zapažanje. Vzemimo tako imenovano sceno. Dobro vemo, da pomeni dolgoletno vztrajanje pri gradnji kulturno-socialnih posebnosti (oblik, ki je zanje značilen odmik; nevsakdanjost; obrobje) živeti na robu, kjer ni ne zagotovila ne varnosti. Pa vendarle to počnemo, delamo celo z veseljem in predanostjo. Seveda se sproti ne zavedamo, kakšne so lahko posledice in kako hitro se najdemo pred ugotovitvijo, da je treba živeti "hitro in kakovostno". Scena nas tačas oropa, vzemimo, za intimo: Vmes, med življenjem na "sceni" sicer radi hlastamo po intimi, pripeti se marsikaj, ko pa naposled pride prava intima, je treba poleg privajanja na "tisto novo" zdraviti še pridobljene simptome. Zveni kot odlomek iz priročnika za psihosomatiko, a dejansko drži, da "scena" vodi v prepad takšne ali drugačne vrste. Zgledov imamo nebroj in pri vseh seveda ne gre kar tako preprosto za zlorabe drog, alkohola, kajenja ..., ampak se dotikajo elementarnih življenjskih oblik, ki prav zaradi "scene" uhajajo v neznano; v nepovratno. Kakor da bi šlo za nekakšen vzporeden svet, se "scena" vedno pripeti kot začasna cona, na kateri je za preživetje samega prizorišča potrebna bliskovita menjava kadrov, strategija pojavljanja se mora preplesti s taktiko ohranjanja prostora, umik pa mora biti pravočasen - to je vsa umetnost, naj je še tako težka (težko prepoznavna in "prepozna").

Živeti na "sceni" je prijetno, kratkočasno in občasno seveda tudi noro. Takšno bivanje ima svoj rok trajanja, svoje vrednote, svoje posebnosti. Kadar se odpovemo "sceni", tedaj je prehod k "hitremu in kakovostnemu" šokanten, od nas pa zahteva več kot smo si mislili - ves diapazon občutij, ki smo jih (če smo bili pred udeležbo na "sceni" pač kje drugje) imeli "davno prej", spremembo, ki je nekako nismo več vajeni. Odločili smo se za spremembo, za katero še ni jasno, kaj nam prinese. Izboljšanje? Razočaranje? Novo iskanje? Vsekakor evocira neko stanje, ki bi ga morali izbrati "že nekoč poprej".

V takšnem momentu se vprašamo, kdo ostane na "sceni", komu jo prepuščamo, bo drugačna "s kontinuiteto" ali brez nje, kam plove ... Vsakršno posploševanje se v takem primeru obnese: Vsekakor je potrebno nadaljevanje, ki pa je nadaljevanje druge vrste. Naše nadaljevanje bo tudi nadaljevanje druge vrste - toda na drugem koncu, prav tam, kjer od sebe zahtevamo kaj novega, svežega in presenetljivega.

Na "sceni" se vse izgubi in ohrani obenem. V tem je njen šarm, zato je življenjska, pa nas kljub temu spominja na nekakšne "zakletosti". Spomnimo se "zakletega" beograjskega benda Ekatarina Velika, katerega članica in člani so skoz leta poumrli kot za stavo. Ni važen razlog, zakaj so umrli: bili so kajpada del "scene" in "ustvarili svoj krog". Toda v današnjem tekstu nas zanima življenje, ki nastopi, ko zapustimo "sceno", odhod. Pri njem gre za olajšanje prve vrste, ko navsezadnje zmoremo iz-stopiti in stvari videti z distance, kot opazovalci.

In stvari so z distance zmeraj videti v ostri luči. Nezmotljivo oko jim daje svetlobo, s katere seva komunikacija, ki ni več enostavno pijančevanje, bluzenje po "sceni": ko nimaš tam kaj več aktivnega početi (čiščenje, strežba, organizacija, varnost ...), potem greš. In "sceno" opazuješ od daleč. In jo kdaj pa kdaj obiščeš. S čimmanj nasveti, kajti "scena" ne potrebuje nasvetov - njej rabita samo navzočnost in predanost v tem ali onem obdobju.

Živeti "hitro in kakovostno" je možno samo zunaj "scene", saj je ta sama po sebi eksces, ki izničuje možnosti za kakovostno udeležbo. Ja, vse drugo, vse najlepše in najslabše ponuja, le kakovosti ne zagotavlja. In ta ugotovitev ni nič bolj grenka od same realnosti.