Bogdan Lešnik

 |  Mladina 51  | 

Sovražniki in bedaki

Nekaj tipičnih primerkov iz idejno-političnih elit

Bogdan Lešnik

Bogdan Lešnik
© Arhiv Mladine

Po čem prepoznamo tipičnega slovenskega desničarja? Po tem, da ima vse, ki ne pripadajo njegovemu interesnemu krogu, za sovražnike. In po čem prepoznamo tipičnega slovenskega levičarja? Po tem, da ima vse, ki ne pripadajo njegovemu interesnemu krogu, za bedake.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bogdan Lešnik

 |  Mladina 51  | 

Bogdan Lešnik

Bogdan Lešnik
© Arhiv Mladine

Po čem prepoznamo tipičnega slovenskega desničarja? Po tem, da ima vse, ki ne pripadajo njegovemu interesnemu krogu, za sovražnike. In po čem prepoznamo tipičnega slovenskega levičarja? Po tem, da ima vse, ki ne pripadajo njegovemu interesnemu krogu, za bedake.

Na vprašanje, kdo ima "bolj prav", je mogočih več odgovorov. S stališča, da oba "proizvajata druge" - vsak svoje, seveda -, imata prav oba. Desničar ustvari sovražnike tudi tam, kjer jih prej ni bilo, levičar pa naredi za bedake tudi ljudi, ki ga intelektualno prekašajo. Oba imata "prav" tudi s stališča učinka, ki je v obeh primerih ta, da izključi (ne sovražnika ne bedaka ne pripustimo zraven).

Z drugega, bolj praktičnega stališča ima morda bolj prav desničar, saj je lažje ustvariti sovražnika kakor narediti bedaka; sovražniki pogosto ostanejo to, tudi če prej niso bili, bedaki pa ne, če to niso bili že prej. S tretjega, nekoliko splošnejšega stališča pa ima spet prav levičar, saj je vsakdo, ki ustvarja sovražnike, nedvomno bedak (lahko pa je tudi še kaj drugega).

Mogoče bi iz tega prehitro sklepali, da je za tipičnega levičarja bedak kar vsak desničar in da je levičar naravni sovražnik tipičnega desničarja. Omenil sem "interesni krog", ne politične pripadnosti. To je manjša skupina ljudi, ki so politično kompatibilni, ne pa nujno homogeni, in njihov interes je zlasti oblast. Zato ima desničar sovražnike tudi v svojem političnem taboru in levičarjevi najljubši bedaki so kar drugi levičarji.

Opravičujem se vsem, ki zase mislijo, da so bodisi desničarji bodisi levičarji, pa se ne najdejo v teh opisih. Pač niso tipični, vsaj ne iz tega zornega kota; morda so iz kakšnega drugega, najbrž pa "tipični" tako ali tako ne pomeni drugega kakor kakšno pogosto opaženo potezo.

Lahko zavzamemo še četrto stališče, in sicer, da moramo obrniti perspektivo. Stereotipe ustvarjamo po svoji podobi. In res lahko opazimo, da desničar ravna tipično sovražno, levičar pa kot tipični bedak.

Notranji minister je pred kakšnim tednom nekako takole utemeljil spremembo v zakonodaji: "Prejšnji zakon je dovoljeval prosilcem za azil delati takoj, ko so vložili prošnjo za azil. Ugotovili smo, da je taka ureditev preveč liberalna. Po novem zakonu bodo lahko začeli delati šele leto po vložitvi prošnje." Ves razlog za spremembo je torej v opažanju, da je bil prejšnji zakon "preveč liberalen". Na tem praznem argumentu in popolnem stereotipu utemelji tako hudo zaostritev življenjskih okoliščin skupine ljudi (ki jim že prej ni bilo lahko), da ji upravičeno rečemo sovražen ukrep. Sovražnost do nasprotnikov ali tekmecev se izrazi v zatiranju tretje, nemočne strani.

Na drugi strani imamo voditelja levičarske stranke, ki pričakuje, da se mu bo posrečilo nekaj podobnega kakor Blairu; ta britanski "levičar" je zasedel tudi velik del desničarskega prostora, tako da so desničarskim politikom pred volitvami preostale samo še neokusne skrajnosti. A da je bil pri tem uspešen, je moral v vojno. Levičarji, ki jih je s tem odtujil, zato še niso volili desničarjev, si je pa pridobil številna srca na desnici (proti njegovi militantni odločnosti je bilo videti, da torijci sploh ne vedo, kaj hočejo). Kaj pa bo "slovenski Blair"?

Tako levica kakor desnica na Slovenskem sta pokazali vse svoje čare v odnosu do gejev. Zdaj je že stara lajna, da levica v dvanajstih letih, ko je bila na oblasti, ni zmogla izpeljati zakona o istospolni partnerski skupnosti, desnica pa ga je potem v manj ko letu. Ne sicer iz kakšne ljubezni do gejev, kar je bilo očitno iz razprave o zakonu, kvečjemu iz dolžnosti do Evropske Unije; a vzporedni učinek je bil pač ta, da se je levica zazdela neumna in nesposobna tako rekoč na svojem lastnem terenu.

Zadnji papežev ukrep proti gejem ni presenetil nikogar, ki je poznal njegova stališča, ko je bil še kardinal. Je le najnovejša akcija v vojni katoliške cerkve proti homoseksualcem, ki ostane povsem nerazumljiva, če ne predpostavljamo, da je v ozadju nekakšen politični spopad (kakšen, ne vemo), v katerem so geji nadomestni objekt ali žrtveno jagnje. Kot argument za izključitev (v tem primeru gre izrecno za izključevanje, namreč bodočih kandidatov za duhovnike) pride prav čisto vse, zlasti pa je treba pokazati, da si žrtev izključitev zasluži. Vodilni slovenski "moralni teolog" je kot dokaz, da je z geji nekaj narobe, v svojem znanem strupeno ciničnem slogu uporabil kar aids. In to je predstavnik institucije, ki ima v svoji "ustanovni listini" predpisano ljubezen do vseh in vsakogar, še zlasti pa do bolnih!

Protislovja v katolicizmu niso kakšna redkost, toda iz tega, ki smo ga omenili, izhaja še večje protislovje. Pravica do spolne usmerjenosti je danes na Zahodu skoraj samoumevna; veliko hujši problem ima z njo islamski svet. Poglejmo samo najbrutalnejši zgled, devet držav, kjer je za istospolni seks predpisana smrtna kazen: Afganistan, Iran, Jemen, Mavretanija, Nigerija (šeriatsko pravo), Pakistan, Savdska Arabija, Sudan (za poročene moške) in Združeni arabski emirati. Zdi se, torej, da je RKC po svoji praksi bližje islamskim režimom kakor socialnemu okolju Zahoda.

Po drugi strani pa zdaj že vemo, da si je Zahod ustvaril sovražnika po svoji podobi (na vseh tistih ozemljih so se še ne tako davno pasle zahodne države in jim tudi pisale zakone; podpirale so najbolj represivne oblike lokalnih zakonodaj in postavile na oblast njihove nosilce), zato se ne smemo preveč čuditi, če mu je ostal v marsičem podoben. Zgodba o slovenskih sovražnikih in bedakih dobi s tem trden globalni okvir.