Brane Kovič

11. 1. 2006  |  Mladina 2  | 

Puhla vznesenost konvertita

Nazorska preobrazba ob menjavah oblastniških garnitur

Brane Kovič

Brane Kovič
© Arhiv Mladine

Pod V sodobni slovenski umetnosti gotovo ni avtorja, ki bi bil bolj precenjen kot Janez Bernik. Dolga desetletja je bil tako rekoč nedotakljiv, obsipan z vsemi mogočimi nagradami in častmi, vedno prvi v reprezentančnih selekcijah, na vseh večjih mednarodnih razstavah, tiskali so mu monografije in odkupovali enormne količine njegovih del za opreme javnih zgradb in poslovnih prostorov...Skratka, bil je pravcati "dvorni slikar" samoupravnega socializma, bivša jugoslovanska in posebej slovenska oblast je skozenj potrjevala in dokazovala stopnjo svoje tolerantnosti do modernističnih stremljenj, ki so jih v deželah nekdanjega vzhodnega bloka razglašali za izrojene zablode dekadentnega Zahoda. Kakor se mu je zljubilo, si je po malem prilaščal nekaj od Američanov, nekaj od Špancev, pa še kakšen ščepec od Italijanov, Nemcev ali Francozov, glede na to, kaj se je v določenem obdobju "nosilo" in kaj bi utegnilo biti bolj konjunkturno, je sestavine zdaj v takšnih, zdaj v drugačnih razmerjih mojstrsko premešal in začinil, da je stvar zgledala kolikor toliko privlačna in vsaj na prvi pogled prepričljiva. Prav zanimivo bi bilo o dejanskem dosegu in pomenu teh Bernikovih sestavljenk zbrati pričevanja in mnenja tistih redkih slovenskih ustvarjalcev, ki so res pustili domače planke daleč za sabo in si izborili nedeljen ugled v okoljih brez malih bogov in velikih zaščitnikov, s samosvojimi, nepotvorjenimi in iskrenimi stvaritvami brez kančka lažne vznesenosti in hlinjene vzvišenosti - protagonisti, kakršna sta bila, na primer, Černigoj in Mušič, so res že pokojni, zato pa so mnogi, ki so slišali njune pikre komentarje na rovaš Bernikovega mojstrovanja, preklemansko živahni in tudi spomin jim dobro služi, vprašanje je le, če bi bili pripravljeni tisto, kar znajo tako slikovito povedati v manjših družbah, kdaj razodeti tudi pred širšim avditorijem. V kolikor bi to storili, bi se ne samo hudo zamerili dvornim hagiografom, ampak bi resno najedli tudi vest "stroke", ki je bolj ali manj v en glas trobila v oblastniški rog. Značilnost vsake oblasti pa je, da je na zunaj vsa blagohotno "ljudska", v svojih izjavah sladkobna in dobronamerna, v resnici pa sprijena, pohlepna in samoljubna - in ko jo zamenja druga ideološka opcija, se nič ne spremeni, gromozanska razhajanja med deklariranim in dejanskim še naprej določajo njeno bistvo, čeprav nekdanje privilegirance in varovance nadomesti s svojimi, razen...Razen v primerih, ko posamezniki z namenom, da bi ohranili svoje privilegije ali si pridobili še nekaj dodatnih, nemudoma prodajo svoje dotedanje prepričanje in obrnejo plašč po vetru. Konvertitstvo se očitno splača in kaj je bolj prikladnega za ljubljence klavrno propadle komunajzarske nomenklature kot to, da se z vsemi močmi vključijo v proces rekatolizacije domačega občestva? In potem se čez platna začnejo raztezati "telovadci", vse drhti od silnega patosa in znenada odkrite duhovnosti, vanitas vanitatum in memento mori prežemata vsako naslikano ali izrečeno izjavo, krči neizrekljive bolečine verižijo telesa in hudobni duh (komunizma, kajpada!) mrcvari nedolžno pesniško dušico, medtem ko filozofsko- literarni zborček, prav tako izmučen in onemogočan v obdobju samoupravljalskih sinekur, vzneseno poje hozana! novim oblastnikom. Tako nekako bi se dalo povzeti Bernikove nazorske preobrazbe v razmerju do menjavanj oblastniških garnitur in vseh tistih, ki vlečejo vrvice iz ozadja: biti prvi vedno in povsod, seveda v imenu Umetnosti (obvezno z velikim U!), z vso puhlostjo in nečimrnostjo razglašati, kako hudo da je bilo v prejšnjem režimu, kjer so bile možnosti izražnja grozovito omejene, bolečine pa brezmejne. Patos, patos in še enkrat patos, umetnosti pa bore malo ter inventivnosti še manj: na tiskovni konferenci pred otvoritvijo velike pregledne razstave v ljubljanski Moderni galeriji je Bernik med drugim izjavil: "Če bi bil bogat, bi slike kupoval, ker pa nisem, sem jih moral sam naslikati!" - kar ni nič drugega kot izvotlena parafraza Picassove nonšalantne samozaverovanosti: "Moje slike so predrage, da bi si jih lahko privoščil". Dvor in dvorjani so se zamenjali, lokalni "pintor de los Reyes" je ostal, toda "el Rey de los pintores" (prosto po Velazquezu - in navsezadnje, zakaj pa ne - po Picassu) žal ne bo nikdar.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje: