1. 2. 2006 | Mladina 5 |
La dolce vita
Na Mediteranu edini v Evropi še ponujajo javne prostore, katerih glavni predmet ni zabava
Miha Zadnikar
© Arhiv Mladine
Spomnimo se spet na režiserja Luisa Bunuela. V avtobiografiji Moj zadnji vzdihljaj (slov. prevod založila Slovenska kinoteka, Ljubljana 2001) nam razloži, kako se dela razlika med barom in kavarno. "V Parizu, na primer, se mi ni posrečilo najti dobrega bara, toda mesto je bilo prepolno čudovitih kavarn." Smo nekje v razdobju 1925-9, a še v 80ih letih, kamor spomin seže drugače, se je ostro razmejevalo med klubom, diskom in kavarno (ljubljanski zgled, ki ga je skoz ves dan napolnjevalo celo eno in isto občinstvo - kolikor je bilo to alternativnejše, toliko bolje za umevanje tedanjih in sedanjih razlik: Union-FV-Evropa; ali v manj poglobljenem nizu: Rio-Študent-Štacjon). Glasbene, celo žanrske glasbene razloge, "psihoakustiko" in odpiralni čas - gotovo zelo pomembne za socialne premike po prostorih - pustimo tokrat ob strani; saj zvenijo skoz tekst tudi tako. Bunuelova definicija bara (nekdaj bi rekli "dnevni bar", in tudi v Ljubljani smo imeli v prejšnjem tisočletju vis-a-vis bolj večerno-nočnemu neopredeljencu Romeu - "dnevni bar Julija") je ostra; izdaja zahtevnega gosta in dobrega opazovalca: "Bar ima lahko največ dvanajst miz in, po možnosti, stalne goste, ki ne govorijo veliko." Še ostrejši je Bunuel, ko opredeli kavarno kot prostor, v katerem se žlobudra, ljudje vstopajo in izstopajo, družijo se bučno, "med njimi pa je zapaziti tudi ženske". Slednja mizogina opazka seveda pride iz peresa Mediteranca, ki je iz vsake, še najmanjše vasi, vajen še krutejših razlik med lokali in spoloma. Bogastvo pa je tam na Mediteranu še večje, čeprav se lokali ne imenujejo nujno "bar" ali "kavarna". Na tem mestu velja omeniti, da so skoz XX. stoletje trkale obse in se v precejšnji meri zničevale vsaj tri tipske "evropske kavarne": dunajska (nekdaj v Ljubljani Slon, Nebotičnik, Union - z ene strani jih je uničila tehno kultura, z druge pa redukcijsko, liberalno branje tradicij), pariška (Bunuel ima pri njej v mislih nekaj takšnega, čemur danes neobvezno rečemo cafe; kafič; bistro) in balkanska, ki to, kot pritiče njenemu izviru, sploh ni (torej beograjski obvezno tihi tip kafane, z neopazno, do konca profesionalno strežbo, kafana je pravzaprav lahko tudi slaščičarna, sicer pa imamo v njej bodisi intimno srečanje ali pa v samoti beremo knjigo, pijemo pivo s prijatelji, jemo pa lahko v kafani tudi obilnejšo večerjo; tudi ta tip je celo v samem Beogradu vse redkejši brez glasbene agresije, brez čudaških gastronomskih izolacij).
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
