La dolce vita

Spomnimo se spet na režiserja Luisa Bunuela. V avtobiografiji Moj zadnji vzdihljaj (slov. prevod založila Slovenska kinoteka, Ljubljana 2001) nam razloži, kako se dela razlika med barom in kavarno. "V Parizu, na primer, se mi ni posrečilo najti dobrega bara, toda mesto je bilo prepolno čudovitih kavarn." Smo nekje v razdobju 1925-9, a še v 80ih letih, kamor spomin seže drugače, se je ostro razmejevalo med klubom, diskom in kavarno (ljubljanski zgled, ki ga je skoz ves dan napolnjevalo celo eno in isto občinstvo - kolikor je bilo to alternativnejše, toliko bolje za umevanje tedanjih in sedanjih razlik: Union-FV-Evropa; ali v manj poglobljenem nizu: Rio-Študent-Štacjon). Glasbene, celo žanrske glasbene razloge, "psihoakustiko" in odpiralni čas - gotovo zelo pomembne za socialne premike po prostorih - pustimo tokrat ob strani; saj zvenijo skoz tekst tudi tako. Bunuelova definicija bara (nekdaj bi rekli "dnevni bar", in tudi v Ljubljani smo imeli v prejšnjem tisočletju vis-a-vis bolj večerno-nočnemu neopredeljencu Romeu - "dnevni bar Julija") je ostra; izdaja zahtevnega gosta in dobrega opazovalca: "Bar ima lahko največ dvanajst miz in, po možnosti, stalne goste, ki ne govorijo veliko." Še ostrejši je Bunuel, ko opredeli kavarno kot prostor, v katerem se žlobudra, ljudje vstopajo in izstopajo, družijo se bučno, "med njimi pa je zapaziti tudi ženske". Slednja mizogina opazka seveda pride iz peresa Mediteranca, ki je iz vsake, še najmanjše vasi, vajen še krutejših razlik med lokali in spoloma. Bogastvo pa je tam na Mediteranu še večje, čeprav se lokali ne imenujejo nujno "bar" ali "kavarna". Na tem mestu velja omeniti, da so skoz XX. stoletje trkale obse in se v precejšnji meri zničevale vsaj tri tipske "evropske kavarne": dunajska (nekdaj v Ljubljani Slon, Nebotičnik, Union - z ene strani jih je uničila tehno kultura, z druge pa redukcijsko, liberalno branje tradicij), pariška (Bunuel ima pri njej v mislih nekaj takšnega, čemur danes neobvezno rečemo cafe; kafič; bistro) in balkanska, ki to, kot pritiče njenemu izviru, sploh ni (torej beograjski obvezno tihi tip kafane, z neopazno, do konca profesionalno strežbo, kafana je pravzaprav lahko tudi slaščičarna, sicer pa imamo v njej bodisi intimno srečanje ali pa v samoti beremo knjigo, pijemo pivo s prijatelji, jemo pa lahko v kafani tudi obilnejšo večerjo; tudi ta tip je celo v samem Beogradu vse redkejši brez glasbene agresije, brez čudaških gastronomskih izolacij).

Vrnimo se k Mediteranu. Zdi se namreč, da ohranja družabne atribute, ki jih že v 20ih letih, in to celo v Parizu tako zelo pogreša Bunuel. Še več, na Mediteranu ne le, da ne moremo govoriti o kakšem poenotenju zabave, pač pa nam tam - poleg vse redkejših izjem v velemestih - edini v Evropi sploh še ponujajo javne prostore, katerih glavni predmet ni zabava (morda tišina; kramljanje; branje; zrenje v prazno). Po teh značilnostih je mediteranski trg prav tako zunaj Evrope kot je zunaj Evrope, po svoje in tudi uradno, norveški trg (pa berimo izraz trg bodisi kot naselje ali pa kot ekonomski poligon). Vzemimo za naš zgled hkraten zimski prizor iz dveh podobno dostopnih trgov s 5.000 prebivalci, obeh enako oddaljenih od centrov moči. Medtem ko se v Vossu na Norveškem vse od sestankov "krajevne skupnosti" do simpozijev, festivala jazza, randijev in petkovega diska fokusira v hotel, edini družabni prostor "na trgu", se v grški Kassandriji pozimi plete družabna mreža povsod, le v hotelih ne, ker so odprti samo poleti. Družabno življenje v Kassandriji po svoji odprtosti, ponudbi in prostorski segmentaciji ponuja več kakor Ljubljana, ki ima 600-krat več ljudi. Medtem ko ima Ljubljana veliko večino javnih prostorov z enako "psihoakustiko", identično opremo in po podobnosti mlačno, indiferentno klientelo, se nam v Kassandriji sredi zime razprejo tele sproščene možnosti: zbirališča (po potrebi so tudi kavarna; bar; taverna v klasičnem smislu) a) simpatizerjev stranke Pasok; b) konservativistov; c) politično neopredeljen, splošen upokojenski šank in č) splošen javni bar z mezetlukom. S temi štirimi lokali pa smo odpravili zgolj en segment, tj. prostore za patriarhe, ki bodisi ob kavi, žganici ali pivu bolščijo v eno samo točko, strastno debatirajo ali pa igrajo tavle, kartajo, gledajo poročila in nogomet (ženske so doma, se tačas bolj kot oni zabavajo s prijateljicami in pripravljajo večerjo). Nostalgična pripomba: kadar kdo od moških med družabno igro vzroji ali je užaljen, ga družba z neodobravanjem v slogu uuuuu!ts-ts-ts! v hipu utiša. Mladina ima do jutra vsak dan odprt disko, pa četudi v njem svojo ljubo muziko (diskretno!) navija samo kelner s prijateljsko trojko. Poleg vsega tega bogastva možnosti ti niti ni treba gledati turistov ali drugih neljubih množic. Pozimi so v trgu (razen v izrednem stanju, kadar sneži) odprti še štirje kioski s tobakom, časniki, sladkarijami in pijačo, tudi alkoholno, redno obratujejo štiri lekarne, dve mesnici, dve ribarnici, dve banki, dve gostilni (hitra in počasna hrana), ambulanta, pošta, delata dva zobozdravnika, tam je sedem trgovin z mešanim blagom, tehniko, oblačili in obutvijo, optika, so še štiri slaščičarne, štiri knjigarnice s papirnicami, trgovina za otroke, vsaj trije frizeraji in štirje supermarketi (med katerimi ni niti eden oddaljen od središča naselja več ko 300m). Vsak torek pride v kraj še potujoča tržnica z zdravim živežem in poceni oblačili ter obutvijo. Več ko dovolj izbire za uživanje življenja torej. Letos so v Kassandriji odprli še novo grško iznajdbo - nekakšen center za brezplačno pomoč občanom in občankam pri birokratskih opravkih (zaposlili so "javnega pisarja").

Bar je kavarna in klub je disko. Takšen psevdoheglovski pojmovnik - pod krinko širše dinamične dejanskosti "zabava je človek" in "nadzor je varnost" - danes straši po večini svobodnega družabnega sveta. V srži te negativne morale nam zanesljivo staro srečo ohranjata le nespremenljivi distinkciji človeštva, po katerih vsakdo nima vstopa vsepovsod, nekateri pa ne gredo nikamor. Evropa je na tem, da ostajajo nosilci družabne raznolikosti, "prostorov drugačnosti" in z njo urbane kulture samo še vasi, trgi in mesteca na njenem jugu in jugovzhodu. Pa saj, ali je bilo kdaj drugače? Če kje drugje in po večjih mestih, obstoji alternativna ponudba, potem je ta alternativna, kolikor nudi tisto, kar je "nekje" samoumevna tradicija, nonšalantna sociala že stoletja. Sicer pa na začetku XXI. stoletja velja: Več ko je zabave, bolj je ta poenotena; če ni zabave, je javnost odveč, in: več ko je prostorov javnosti, bolj strnjena in v enotnem prepoznavna je njihova "psihoakustika" oziroma prostorska naglušnost; neprimernost za vse je primerna za vsakogar. Ekonomija hrupa dela nezadržno na tem, da ukinja vso razliko.