Samocenzura

George Clooney me je s filmom Lahko noč in srečno pripravil v krajšo meditacijo o novinarskem poklicu. Spomnil me je, da sem o novinarstvu sanjarila že čisto na začetku osemletke. Predstavljala sem si, kako opravljam intervjuje s politiki svetovnega kova, kako poročam z nevarnih svetovnih bojišč in se pogumno prebijam skozi dramatične akcije. Potem pa se je izteklo tako, da so bili edini živi vojaki, o katerih sem poročala, tisti iz Macbetha, dramatičnost pa plod gledališke uprizoritve. Več let sem se ukvarjala s kulturnim novinarstvom, se specializirala za gledališče, o katerem sem besedovala v radijski mikrofon, in pozneje dolge noči mučila ubogi pisalni stroj, na katerem so nastajali moji časopisni zapisi.

Po četrtkovem ogledu Clooneyjevega filma se je v kinu Vič razvila krajša debata ugledne novinarske druščine o morebitnih vzporednicah, ki bi jih lahko potegnili med pritiski na novinarsko delo iz McCartyjevih časov in sodobno slovensko stvarnostjo. Znanje in pogum sta poglavitna atributa, ki določata dobrega političnega novinarja, so ugotovili sodelujoči. Prav gotovo je, da je pri kulturnem novinarstvu zadeva nekoliko drugačna. Razen verjetno v zelo represivnih družbah, kjer je pod drobnogledom tako in tako vse, kar je javno izrečenega ali zapisanega in kjer je tudi vloga umetnosti nekoliko drugačna. Sicer pa pri kulturnih novinarjih pogum ni toliko v ospredju kot pri njihovih političnih kolegih, ampak je pomembno predvsem znanje, s katerim avtor reflektira umetnost in kulturno stvarnost. Kljub temu se mi ob določenih primerih zazdi, da imajo nekateri kulturni novinarji zelo veliko poguma, da se s tako malo znanja lotijo pisanja, ampak tu je v ospredju pač pogum drugačnega kova, zaradi katerega se ne postavlja spomenikov.

Vseeno tudi pri kulturnem novinarstvu ni vse tako preprosto. Zelo močan moment je novinarjeva samocenzura. Na začetku moje novinarske poti se mi je namreč zdelo, da gre pri vsem skupaj za odkrit dialog med menoj in umetnino. Najprej se soočim z njo, intenzivno komunicirava in potem pač sproščeno zapišem, kaj si o njej mislim. Dokler me, mlado in naivno bitje, pred davnimi, davnimi časi ljubljanska Drama ni povabila, naj se jim pridružim na gostovanju v avstrijski prestolnici. Do mlade novinarke so bili vsi prijazni in prisrčni. Veliko manj prisrčni in prijazni pa so postali po vrnitvi v Ljubljano, ko me je tedanji ravnatelj povabil v svojo pisarno in me poučil, da sem pravzaprav ena nesramna smrklja, ki se je izneverila prijaznosti umetniškega kolektiva. Televizijska novinarka, ki je bila tedaj tudi zraven, je poročala o izjemnem uspehu na Dunaju in vzhičenem prazniku za slovensko kulturo, moje radijsko poročilo pa se je glasilo nekako takole: "Ljubljanska Drama je gostovala na Dunaju v gasilskem domu, ki ga v zadnjem času namenjajo tudi gledališkim uprizoritvam. Pred kratkim je tu gostovalo gledališče iz Turčije. Na predstavo je prišlo sedemnajst gledalcev in vsi so bili zelo zadovoljni." No, tedaj se mi je prvič posvetilo, da kulturno novinarstvo še zdaleč ni sproščena komunikacija med menoj in kulturnim dogodkom, da realistično opisovanje doživetega očitno ni vedno umestno in da je med menoj in umetnino še cela paleta nekakšnih socialnih mrež, pričakovanj, interesov in odnosov.

"Zelo rad berem knjige, gledam predstave in filme in v življenju sem imel to srečo, da so me za reči, ki jih imam najraje, še zelo dobro plačali," je nekoč sredi večurne debate kulturno novinarstvo lepo definiral moj berlinski prijatelj, ki je sedaj že v pokoju in ki je zame tako rekoč ideal dobrega kulturnega novinarja. Je namreč človek, ki ima o vseh področjih umetnosti neznansko veliko poglobljenega znanja, poleg tega pa je v umetnost že pol stoletja strastno zaljubljen. To se pravi, da z njo nikoli ne ravna kot svinja z mehom, karkoli naj že to pomeni.

Torej, pri kulturnem novinarstvu gre verjetno tu in danes predvsem za močno samocenzuro. Še posebno v tako majhnem prostoru, kot je naš, novinar pazi, da se ne bi izneveril najožji socialni mreži, ki ji pripada, zlasti če bi v svojem poklicu rad vztrajal dlje časa. Zato je pri reflektiranju dogodkov, s katerimi je manj povezan, veliko bolj sproščen in lahko manj obremenjeno razprostre svoja intelektualna krila. Na žalost na tako klavstrofobično majhnem nebu, kot je slovensko, za svobodno letenje ni ne vem kako veliko prostora. Predstavljam pa si, da je političnih pritiskov na kulturno novinarstvo seveda neizmerno manj kot na političnem področju. Piarovci kulturnih hiš urednikom kulturnih redakcij težijo z željami, da bi njihovim dogodkom posvetili nekaj medijskega prostora, kar je za poglavarje kulturnih strani verjetno prav zoprno. Umetniki ali producenti kulturnim urednikom občasno pišejo groba pisma, vendar je tu v ospredju emocionalnost - užaljenost zaradi slabih kritik in medijskih odzivov - ne pa kapital kot pri politiki. Dokazano je namreč, da slabe kritike nimajo prav nobenega učinka in ne zmanjšujejo obiska kulturnih prireditev, torej se zaradi njih v blagajno ne bo nateklo nič manj denarja. To pa je tudi verjetno vse. In tudi zato je kulturno novinarstvo po mojem mnenju zelo lep, sofisticiran in izjemno kreativen poklic, seveda če se ga novinar loti z znanjem in strastjo.