Med genialnostjo in norostjo

V berlinski Novi narodni galeriji je množica obiskovalcev tolikšna, da najprej pridno počakam pred garderobo, potem pa si nadenem slušalke na glavo in se krotko prepustim pripovedovalcu, ki me vodi po razstavi Melanholija. Genialnost in norost v umetnosti.

Srce razstave je Duererjeva Melanholija I iz leta 1514; skrivnostna Melanholija z angelskimi krili, alegorija človekove želje po znanju, vedenju in ustvarjalnosti, si glavo podpira z levico, obkrožena s predmeti, ki simbolizirajo geometrijo, matematiko in arhitekturo. Melanholijo kot specifično stanje človekovega temperamenta smo v 20. stoletju prekrstili v depresijo, toda ne glede na to je že od samega začetka naša zvesta spremljevalka; človeka peha v pogubo norosti ali pa mu razpira nebesa ustvarjalnosti. Za dobre štiri ure se popolnoma potopim v morje genialnih upodobitev od antike in srednjega veka do danes: Melanholija v podobi rdečelase čarovnice v rdeči obleki Lucasa Cranacha, osamljeni menih na prostranem temačnem morskem obrežju Casparja Davida Friedricha, skrivnostni mirni Otok mrtvih Arnolda Bocklina, hipnotične Luciferjeve oči bolščijo s platna Franza von Stucka, osamljena ženska v temnem kotu opuščenega newyorškega kina Edwarda Hopperja. Nepričakovano se znajdem v popolnoma praznem prostoru in v kotu zagledam skulpturo našega sodobnika, Avstralca Rona Muecka: ogromno, hipernaturalistično nago telo krepkejšega moškega skrčeno čepi v kotu in si glavo podpira z levico. Nasprotje med gigantskim razgaljenim telesom in človeško krhkostjo, ki jo ponazarja, me pretrese. Ko zapuščam poslopje, ki ga je zasnoval legendarni Mies van der Rohe, kar nekaj časa prihajam k sebi od nekakšne čudne omamljenosti, ki so jo povzročile genialne podobe labirintne neskončnosti človekovega trpljenja, osamljenosti in iskanj.

Slikar iz Ljubljane, ki ga srečam pri izhodu, mi pove, da ga zelo moti množica, ki se gnete pred vsako sliko. Po svoje ga razumem, za pravo kontemplacijo je seveda potreben mir. Toda kot producentka imam posebno čudaške užitke: množično zanimanje za umetnost mi vliva pogum. Raje se prerivam v gneči, kot pa klavrno samevam na prazni razstavi, kjer poleg mene, eksponatov in čuvajke v kotu, ki prebira zapiske s faksa, ni žive duše, kar se mi pogosto dogaja doma v Ljubljani.

Zvečer se zgodba nekako ponovi. Pred veličastnim poslopjem berlinske Državne opere naletim na množico čakajočih. Pod nos mi molijo kartončke z napisi. "Čudno, da za hrano beračijo ponoči pred opero," pomislim. In ko že hočem seči v žep, ali je tam kaj drobiža, pozorneje preberem napis na listku, ki mi ga nekdo moli pod nos: "Iščem vstopnico." Dvorana, v kateri bo Alain Platel predstavil svojo novo predstavo Vespero, je že nekaj časa razprodana. Začudim se, ker se na videz "alter" publika meša z meščansko opravljenimi obiskovalci, kakršni pri nas zelo redko zahajajo na tako "radikalne" predstave, kot jih ustvarjata Platel in njemu sorodna evropska druščina. Jasno, Platel si je v Nemčiji lani s kultno predstavo Wolf (po Mozartu) zagotovil najširšo medijsko prepoznavnost med obiskovalci gledališča, pri nas pa mediji splošno občestvo in tudi "kulturno radovedne" vsak dan pitajo predvsem z bolnimi trači. Občinstvo predstavo spremlja s tolikšno pozornostjo, da bi v oblak zbranosti lahko zarezal z nožem kot v kos kruha. Po predstavi se približno sto ljudi odpravi v salon, kjer poteka pogovor s Platelom. Vprašanja mu postavljajo do polnoči.

Naslednji dan, takoj po vrnitvi, na računalniku pregledujem različne medijske odmeve. Med njimi znova nekakšna modrovanja o tem, kako bi bilo najbolj prav, če bi slovensko kulturo po ameriškem modelu prepustili kar trgu. "Oh, Ljubljana, moja vas domača," pomislim. Pa kaj ne vidijo, ljudje božji, kje pravzaprav smo!? Majhna država s knjižnicami z zastarelo strokovno literaturo, s podstandardno opremljenimi galerijami, neprimernimi za katerokoli malo zahtevnejšo mednarodno razstavo, država, ki še prizidkov h kulturnim hišam, ki so jih postavili naši predniki, ne zmore, kaj šele kakršenkoli pošten arhitekturni kulturniški izziv. Se je kdo že kdaj odpravil v zueriško Rote Fabrik in si ogledal, kakšen je videti prostor za neodvisno kulturo? Je kdo od "ta pametnih" sploh odpotoval v katerokoli evropsko prestolnico in si ogledal, kaj Evropa trenutno počne s kulturo? In vso to slovensko kulturno preproščino bi z nekakšnim slabo razumljenim ameriškim modelom radi pahnili v še večjo mizerijo. Večina od nas si doma peče zrezke evropsko subvencioniranih krav in se potem zdravi v javnih bolnišnicah, na vseh področjih živimo po nekakšnih evropsko primerljivih, tudi subvencioniranih modelih, prav ta naša uboga, z evropskim razvojem sprta kultura pa naj bi bila tu izjema. Kdo je tisti, ki si obeta profit od Slovenije kot zadnje evropske duhovne vasi?