V cesarstvu giba

Kar zadeva plesno ponudbo iz tujine, Ljubljana ni ne vem kako karizmatično mesto. Imena, ki se redno kažejo na odrih bleščečih, velikih evropskih prestolnic, kot so Dunaj, London, Pariz, Berlin, si pri nas - kjer je blagajna za takšne stvari pravzaprav šparovček - lahko privoščimo le občasno. Poznavanje sodobnega je zato v naših krajih na nekaterih umetniških področjih brez dvoma nekoliko okrnjeno. Zdi pa se, da bo v mesecu in pol, ki je pred nami, vendarle malce drugače. V Ljubljano v kratkem prihajata koreografa, ki smo ju že dolgo pričakovali, pa pri nas še nikoli doživeli; čez nekaj dni Akram Khan, v začetku maja pa William Forsythe.

V tem malem cesarstvu giba se bo maja znašla tudi plesna ponudba letošnjega festivala z varljivo temačnim imenom Exodos; saj je njegova vsebina - po moji subjektivni presoji, ki mi jo dovoli narava tega publicističnega žanra, v katerem kobacam - iskriva in polna življenja. Na Exodosu bomo med drugim spoznali Louise Lecavalier, dolgoletno muzo Eduarda Locka (skupina La La Human Steps), katere ples je oster kot britev in hiter kot blisk, tako da jo imenujejo kar "ženska različica Nižinskega", v globalni prostor pa se je zapisala tudi kot plesalka na videih Davida Bowieja. Že čez nekaj dni se ji bo pridružila starejša kanadska kolegica Marie Chouinard, ki smo jo v Ljubljani že spoznali s kultno koreografijo Posvetitev pomladi, tokrat pa je v predstavi Body Remix - Goldbergove variacije svoje baletno izurjene plesalce omejila (ali osvobodila?) z rabo različnih protetičnih pripomočkov in iz virtuoznega, gibkega telesa "izvlekla" doslej neslutene razsežnosti. Poleg tega bo v Ljubljano (skupaj z brazilsko plesno skupino) priletel še "kralj" hiphopa in break dancea Nemec Niels Robitzky, ki ga hiphop skupnost pozna predvsem pod prikladnim vzdevkom Storm. Pa se vrnimo najprej k težko pričakovanima mojstroma, kot sta Khan in Forsythe.

Enaintridesetletni Akram Khan, ki ga bomo kmalu tudi kot plesalca doživeli v predstavi "ma", je zaradi svojevrstne gibalne govorice, kakršno mu je uspelo razviti, danes eden izmed nosilcev plesa, ki so trenutno v ospredju v Britaniji in Evropi. Njegov izraz je oblikovalo dejstvo, da izhaja iz anglo-indijske družine, ki ga je v otroštvu vzgajala v bengalskem izročilu. Že njegova mati je bila v Bangladešu plesalka, ki v skladu z muslimansko veroizpovedjo nikoli ni nastopala v javnosti, študirala pa je glasbo in se izobraževala v plesu kathak, klasični plesni obliki Severne Indije in Pakistana. Znanje je na sina prenašala že od njegovega tretjega leta. Khan je že kot najstnik nastopal v sloviti Mahabharati Petra Brooka, vrata v svet evropskega sodobnega plesa pa sta mu odprla Jonathan Burrows in Anna Terese De Keersmaeker, s katero se bomo v začetku junija na letošnjem Exodosu srečali v enigmatični predstavi Belgijca Jana Decorta. Khan pravi: "Glasba in ples sta zame neločljiva, tako glasbeniki kot jaz sam iščemo Eno, prvi udarec, ki ustreza iskanju Krišne, mitološkega boga, povezanega z ljubeznijo. Kathak je geometrijsko natančen, in čeprav pogosto uberemo različne poti, se zavedamo, da se bomo srečali v Enem."

Forsythe je leta 1984 prevzel Frankfurtski balet in ga iz povprečne plesne hiše preoblikoval v referenčno plesno točko našega časa. Ko je zaradi kulturnopolitičnih sprememb v Nemčiji po dveh desetletjih zapustil to institucijo, ga niso premamila številna vabila v najuglednejše baletne hiše tega sveta, ampak se je odločil za svojo plesno skupino, s katero ustvarja manjša in intimnejša dela, kot so nastajala na velikem frankfurtskem odru. Sočasno z odhodom iz Frankfurtske baletne hiše je tudi ovdovel in spomin na umiranje in smrt svoje žene zapisal v pretresljivi plesni instalaciji "You Made Me a Monster". Manjša skupina obiskovalcev, ki je sestavni del te instalacije, med potekom dogodka sestavlja okostje, za katerega se na koncu izkaže, da je sestavljanka človeškega okostja, ki ga je ženi v božični dar prinesel eden od prijateljev, vendar pa so njena božična darila tistega silvestrovega ostala zaprta. Forsythe je igrivo in preprosto utelesil najglobljo človeško bolečino, ki se rodi ob izgubi najbližjega. V Ljubljani bo Kraljevi flamski balet odplesal njegovo grandiozno koreografijo Carju v veselje, ki je v 80. letih nastala na repertoarju Frankfurtskega baleta.

Ples v vseh svojih različicah je dinamična umetniška oblika, ki ne glede na to, ali temelji na tradiciji ali pa na zanikanju in dekonstrukciji te, polni dvorane evropskih mest. Uživanje v plesu pa je pravzaprav paradoksalno. Čim več ga užijemo, tem večja je lakota po njem.