Iz svoje kože ne morejo

Senatorja McCaina, nesojenega predsedniškega kandidata republikancev in veterana-junaka vietnamske vojne, so po nedavnem - to pot prijateljskem - obisku Hanoja vprašali, kako pravzaprav stojijo stvari s to izgubljeno vojno. Ali meni, da bi jo morala Amerika vendarle dobiti? O tem ni dvoma, je odrezal. Vojno je bilo treba dobiti.

Tako je izrazil trdnost v obrambi svetosti naloge države največje borke proti komunizmu. In še nečesa. Predvsem tistega, kar je globoko vsajeno v podzavest vsakega okolja, ki verjame v tradicije: da jih je treba obdržati. In če bi se vietnamska vojna za Ameriko končala še huje, je treba ostati tragikomično prepričan o pravilnosti začetega.

Vendar temu niso vsi zvesti do konca. Spomnimo se Reagana. Tega idealiziranega liderja teh istih republikancev. Razglaševal je brezkompromisen boj proti komunizmu, največjemu zlu, satanu. Gorbačov pa mu je bil osebno tako všeč, da je malo manjkalo, da ni v Reikyaviku - med odsotnostjo svetovalcev - podpisal z Rusom sporazuma o absolutnem uničenju jedrskega orožja. Takoj!

Najbrž je v tistem trenutku zaradi osebnih simpatij do Rusa prevladalo Churchillovo mnenje o satanu, s katerim bi, spomnimo se, bil pripravljen skleniti zavezništvo, če bi se bil pripravljen bojevati s Hitlerjem.

Navade se kdaj pa kdaj spreminjajo, ampak živijo. Zakaj potem čudenje, da so Rusi potrebovali šest dni, da so sprejeli pomoč pri reševanju podmornice.

Globo v ruski - carski, sovjetski, postkomunistični - duši tli prepričanje, da v tujcu čepi hudič. Globoko prepričanje, da moraš - tudi ko ga sprejmeš s kruhom in soljo - ostati na stoletja grajeni distanci. Herberstein je to opisal v Potovanju v Moskovijo že pred več kot štirimi stoletji. Rusi imajo za to tudi posebno besedo, ki zveni kot prisega - zasekrečenost (zaščitenost skrivnosti).

V Moskvi, kjer sem nekoč delal, sem imel dobrega znanca Vasilija, vratarja v "zasekrečenem" inštitutu. Vsak dan sva v kantini skupaj pila čaj, pa vendar je Vasilij vsak dan, ko sem prišel v inštitut, vzel mojo dovolilnico, jo dobro pogledal, potem dobro pogledal mene, pa spet fotografijo na dovolilnici, pa spet mene in šele nato me je spustil naprej. Navada previdnosti in (ne)zaupanja se odraža z voljo stoletne tradicije.

Navade kdaj pa kdaj prerastejo v norme vedenja, v filozofijo občevanja s svetom. Obstajajo samo razlike v uporabi iste drže. Tako Rusi kot Američani so globoko prepričani, da obstajajo zarote. Komandant Severne flote Popov se tej navadi predaja povsem, zato je, preden je povlekel kučmo z glave in prosil narod odpuščanja, da ni rešil mornarjev, mahinalno namignil, da je za nesrečo "nekdo" kriv in da ga bodo že našli.

Mislil je najbrž na sabotažo, najverjetneje tujo. Američani so zaradi zarote zares izgubili dva znamenita predsednika, Lincolna in Kennedyja, vendar zanje zarota ni dogma. Skomignejo z rameni in pripomnijo, da zagovorniki zarot pretiravajo.

Menahem Begin se je ob vsaki mogoči priliki in nepriliki pridušal "nikoli več". Nikoli več ne bo dopustil holokavsta. Z vzklikom je iz drugih vlekel koncesije. Roko na srce, priznati moramo, da je tudi sam naredil največjo mogočo koncesijo, ko je Sadatu vrnil Sinaj. Holokavst pa je še naprej sveti argument izraelskih in židovskih javnih osebnosti, stalni refren ponavljanja iz navade. Ker pa je med židi vedno nekaj strastnih ikonoklastov, je argument stopil na domačo mino!

Tako je zdaj ameriški profesor Norman Finkelstein ogorčil židovstvo z antitezo, da židovske organizacije delajo iz holokavsta donosno industrijo na čelu z aktivisti, kot je Elli Wiesel, ki je preživel holokavst (20 tisoč dolarjev honorarja za eno predavanje in limuzina). Finkelstein samo vstopa v majhno skupino židovskih odpadnikov, ki zavračajo navado-tradicijo.

Tak je bil tudi Menuchin, ki se je ob zaprepadenem drugem velikem glasbeniku Rubinsteinu zavzemal za Palestince, ne pa za Izrael. Ali pa Isaac Deutscher, zgodovinar, ki je londonsko židovsko elito šokiral s tezo, da so židje veliki samo takrat, ko se odrekajo židovstva. Kot primer je navedel Spinozo, Heineja, Marxa, Freuda.

Najlepše, kar smo doživeli ob tragediji Kurska, je bilo, da so najnormalnejši ameriški in angleški komentatorji zasmehovali zahodnjaško vzvišenost nad ruskim strahom pred izgubo prestiža in mistifikacijo odgovornosti. Spomnili so se, da ni prepada, ampak podobnost med Kurskom in concordom, pa tudi naivno ameriško vero v "vesoljski ščit".

Ali kako so Angleži bili in ostali mojstri "izmikanja resnici" oziroma bolje: razkrivanja resnice šele po nekem razumnem času (bombardiranje civilistov v Bagdadu je bilo dolgo zanikano in šele nedavno potihoma priznano). Stoletno modrost angleškega ravnanja z neprijetnimi dejstvi je nekdo lepo strnil v navodilo, da je "z resnico treba biti varčen".

Moč naše najslavnejše navade - zamolčevanja - se je ravno zdaj obelodanila na primeru "Avnojskih sklepov". Nekateri med nami so bili vedno prepričani, da so ti sklepi osnova obstoja slovenske države, vendar se je, po navadi, o tem molčalo vse od razpada Jugoslavije.

Drugi seveda pomenu teh sklepov ne morejo oporekati, ker pa jim je Avnoj nepomirljivo antipatičen, se trudijo o sklepih govoriti brez omembe tega satanskega imena. Mogoče bi se pragmatizma lahko učili pri Churchillu in Reaganu. Slednji za satana ni našel samo lepe besede, ampak se je z celo njim pomenkoval.