Pomen Danske, Avstrije, Flandrije, Srbije

Danci imajo v odnosu do Evropske unije navado reči ne (Maastricht, evro), pozneje pa tiho da. Mogoče bo tako tudi v tem drugem primeru nacionalnega odpora proti brezobličnosti Bruslja.

Pa vendar so pretresli Evropo- do tiste mere, do katere se je da pretresti. Danska je doživela edega tistih redkih trenutkov, ko svet o neki manjši državi govori. Ko se celo reče, da neka mala država vpliva na druge "neproporcionalno" - največji možni kompliment.

No, tale kolumna se samo mimogrede dotika te severnjaške države, ki jo poznamo predvsem po visoki pismenosti, po tem, da naklada dnevnega časopisja presega število prebivalcev, da obožuje težke sendviče in da je svetu dala Kierkegarda, Andersena, Brandesa in Nielsena.

Pravzaprav pišem o primeru širšega fenomena: v tem trenutku posebne pozornosti ne vzbujajo narodi, ki "vodijo", ampak tisti, ki jih "vodijo".

Ne Nemčija in Francija, ki se pripravljata, da bosta postali sili "prve hitrosti", če drugi ne bodo sprejeli evra. Kateri so še vzroki nenadnega zanimanja za države "neproporcionalnega" vpliva?

V redu, če v nekaj večji Italiji zmaga desnica, bomo imeli na meji militantno nacionalistični sever. Tega smo že vajeni. Avstrija se je z uspešnim dretjem s skrajno desnih položajev proti "pošastim" v Bruslju že prebila v prve vrste. Doživela je uvedbo sankcij (na diplomatskem parketu, ne v življenju) in jih brezbrižno preživela, idejni oče avstronacionalizma (ki ni tuj niti kanclerju Schüsslu) pa se še naprej šopiri z nezmanjšanimi ultimati, predvsem s tistimi, namenjenimi nam.

Takoj po odpravi zahodnoevropske anateme nad Dunajem je, z znatnim volilnim uspehom, pritekel Vlaams Blok. Z istimi parolami proti tujcem in o ohranjanju nacionalne izključnosti kot Haider. In to v državi, ki je najvztrajneje mahala z zastavo boja proti ekstremnemu desničarstvu! V Belgiji. Ta zelo demokratična država je doživela dvojni poraz. Izgubila je bitko za blokado Avstrije in okrnila imidž tolerantne demokracije.

Vse to so simptomi takega ali drugačnega pomena malih v Evropi, s pozitivno ali negativno usmerjenostjo. In v tem pogledu seveda ne moremo mimo fenomena Srbije.

Odkar se je tisto, kar imenujemo množice, pred desetimi dnevi napotilo v Beograd, da bi ob fizični navzočnosti ustoličilo nekega, resda konzervativnega, vendar legitimnosti vdanega profesorja na mesto aparatčika, ki je presegel aparat in postal oblast sama po sebi, se spreminja tudi odnos do vprašanja, ali so v Evropi še mogoče narodne vstaje. Nekaj smo jih imeli konec osemdesetih in obveljalo je mnenje, da so bile labodji spev Revolucije. Ampak revolucija je spet potrjena, kar je pomembno vedeti, čeprav bodo jutri spet rekli, da je bila ta zapoznela, srbska, tudi zadnja.

Okrog prave podobe razburkane Srbije se šele sedaj, ali pa se šele bodo v naslednjih tednih, zarisujejo odločujoče konture. Če v danskem primeru ni šlo toliko za sprejem evra kot za bojazen velikega dela prebivalcev pred izgubo tisočletne identitete, če se uspehi nebrzdane desnice v Avstriji in Flandriji rojevajo iz "prastrahu" pred tujci med za to stoletje nenavadno velikim številom sicer izobraženih državljanov, potem se v Srbiji ni dvignil abstraktni narod, ampak se je, končno, prebudila pregovorno zasmehovana globoka notranjost države.

Ne razvajeni Beograd, ampak zapostavljeni Čačak in drugi. Oni so ustvarili marš na Miloševića. Brez njih in brez kolubarskih rudarjev, samo ob duhovitostih študentov in leporečju visoke opozicije v glavnem mestu, bi dogodki obstali tam, kjer so obstali tudi pred tremi leti.

V francoski revoluciji se je reakcija opirala na provinco. V Srbiji je provinca državo odpeljala na barikade. To lahko rečemo brez posebnega pretiravanja. Kajti, kaj pa so buldožerji, bagerji in težki tovornjaki drugega kot barikade.

Težki in negotovi trenutki dvovladja, ki sledijo temu jasnemu uporu prevaranih (še včeraj so slepo verjeli Miloševiću), spominjajo na prizore romantične polanarhije, erupcije tisočev samostojnih uporov, pa tudi samovlade, z več strasti kot razmišljanja, kakršne je opisal Aleksej Tolstoj v romanu Trnova pot o prvih mesecih po revoluciji v Moskvi.

Vedrini in Amati se lahko sprehajajo po glavnih ulicah Beograda in obljubljajo celo več, kot so s sankcijami odvzeli, ampak zmagal bo le tisti, ki bo hkrati obvladal še nezlomljivi stari režim in razburkan narod ter "ustoličil" kar se da demokratično oblast.

Ali je v luči nenadnih sprememb lanski Natov napad videti kot vzpodbuda za upor ali kot prepreka za njegovo dozorevanje? Dokazovali bodo, seveda, eno in drugo, neverjetno pa je, da bodo imeli prav in eni in drugi.

Zasluge za pojav Koštunice si bodo sedaj lastili - to že delajo - tako tisti, ki so mahali s tomahavki, kot drugi, ki so bili v svetovni politiki proti uporabi vojaških metod prevzgoje naroda (Günther Grass ki je pozdravil bombardiranje, sedaj pravi, da ni več prepričan). Razmere naj se "umirijo" na novi osnovi. Potem bi v spektaklu povečanega pomena manjših držav Srbija dobila eno boljših mest.