Nasprotja časa

Propagandisti globalizacije so nas ravnokar opozorili, da je nacionalizem svoje odpel tudi v svetu računalnikov. Proizvodnja naslednje generacije čipov ne bo več mogoča niti na eni omejeni osnovi. Tega finančnega bremena ne bi mogla prenesti niti Amerika. Ni razloga, da bi o tem dvomili.

Vendar to ne pomeni, da je nacionalizmu odklenkalo, če s tem pojmom razumemo vsako, ne samo etnično samoomejevanje človeških plemen. Ne glede na to, ali se je novo stoletje, to slavno 21., začelo pred dvanajstimi meseci ali pa bo šele prišlo čez nekaj dni (še en dvom v morju današnjih dvomov), nam življenje izpolnjujejo nedorečenosti, banalne negotovosti, nasprotja.

Evropa se prek Nice še naprej mukotrpno združuje ali vsaj razpravlja, kako naj nadaljuje proces, na vsakem ovinku pa se razkrivajo starodavne ljubosumnosti. Zdi se, da je na raztrganost pogajanj najočitneje pokazala Belgija. Načelno se je uprla takemu dodeljevanju glasov, ki bi velikim državam dale posebno, hegemonistično skupino.Toda njena ogorčenost, ki je skoraj spodkopala srečanje v Nici, pravzaprav izhaja iz tega, da bi bilo treba bratski beneluksovski Nizozemski dati dva glasova več.

Veliki so v Haagu po neuspešnem - vendar nikakor zadnjem, prej narobe - poskusu Nemcev, da bi se po številu glasov odtrgali od Francije, dosegli tak kompromis, ki, če bo treba, vodi v prevlado velike trojice. Taka bi bila narava "Evrope različnih hitrosti".

V ozadju je slišati grmenje obšle ponosne Poljske, ki - še preden je postala članica - že poudarja, da ne bi pristala na manjše število od španskega! In ima podporo ... Nemcev. Zakaj Nemci ravnajo tako?

Na obzorju se zbirajo novi oblaki - ker bodo veliki za delovanje v lastnem interesu potrebovali koalicije. Edini mogoče uporaben trenutek, da se majhni in najmanjši izkažejo. Brez njihovega vsaj drugorazrednega sodelovanja se občasne koalicije ne bodo mogle oblikovati.

Majhni bodo tista neprijetna spremljevalna vojska, ki jo bo, bolj ali manj nervozno, velika trojica (brez Italije) ali velika četvorica (če jo bodo še enkrat v zgodovini prisiljeni priznati kot veliko silo) morala upoštevati in nagrajevati za usluge.

Nič pa ni ranljive narave sodobnih integracij vznemirilo tako kot t. i. bolezen norih krav. Če je kaj vgrajeno v temelje Evropske unije, je to svoboda medsebojne menjave. Pregrade se lahko postavijo proti ZDA ali Japonski, ali tretjemu svetu, ne pa znotraj samega evropskega svetišča.

Od prvih alarmantnih vesti o okužbi, katere narave znanost ne pozna povsem, ni minilo veliko časa. Niti od pregrad, ki so se brez kakršnegakoli sprenevedanja začele dvigovati na nacionalnih mejah, ne.

Francozi proti Angležem, Angleži proti Francozom, Italijani proti skoraj vsem.Nemci? Geslo leta je povsem "neevropsko": jejmo nacionalno meso, naj nam bog pomaga, da je zdravo.

Ali je potem še kakšna razlika med zmedo, ki jo je povzročila neznana narava današnje dežurne bolezni, in "črno smrtjo" med stoletno vojno? Če ne poznate narave smrtonosne nevarnosti, se pred njo branite, kakor znate. Evropa se vsaj za trenutek pred novo boleznijo brani ravno tako, kot se je pred sedmimi stoletji branila pred kugo.

Ali mislimo, da gre za trenutne zmote, ki jih bo odstranil prvi žarek znanstvene resnice, odkritje zdravila? Spomnil sem se pogovora s častnim in iskrenim nemškim socilademokratom Hansom Koschnikom, tistim, ki so ga v Mostarju skoraj ubili. Pred razpadom Jugoslavije mi je rekel približno tole: Ne sramujte se mednacionalnih trenj. Zahodna Evropa jih za enkrat ne pozna, vendar samo zaradi dobre konjunkture. Če bi nas, bognedaj, zapustila in bi prišlo do močnejše recesije, bi videli, kako se narodi dvigajo v obrambo vsak svojega nacionalnega dvorišča.

Na tako recesijo še čakamo. Mogoče je, da lahko sodobni kapitalizem, kot misli toliko Američanov, tako nazadovanje vedno prepreči. V Ameriki bi to lahko uspelo Greenspanu, če Bush ne bo dovolj uvideven. Mogoče bo tudi kaj napredka pri obvladovanju ekološke malopridnosti razvite tehnologije, če bodo Američani ublažili svoje prepričanje - v Haagu ga je javno povedal njihov predstavnik Frank Log -, da od Amerike ne morejo zahtevati odrekanja, ki bi ogrozilo njen "stil življenja".

Kako se bo Amerika po mučnem spektaklu na predsedniških volitvah s preštevanjem, pa spet prepovedjo preštevanja, ter dvemi in pol milijoni zavrnjenih volilnih lističev sploh vedla? Povsem gotovo je, da bo Bush, nagnjen k tradiciji, štartal mirno. Nujno pa bodo sledili krčeviti spori dveh velikih strank glede dobesedno vsakega mogočega spornega vprašanja. Nedvomna je skoncentriranost na domače teme, vsekakor , to so globoko prepričani, pomembnejše od vseh svetovnih dogajanj.

Amerika bo opazovala ... sebe. Preostanek sveta, nagonsko, tudi sebe. Evropa se bo, kot je zapisal Frankfurter Allgemaine, ukvarjala s kandidaturo "Poljske, Češke, Madžarske in drugih sosed na vzhodu". Ni treba vedno našteti vseh.

Bo nacionalni interes ali egoizem premagal globalizem, karkoli že pomeni? Ne, ne bo, tako kot je globalizem daleč od svojega cilja, če sploh obstaja. Sprejmimo čase, ki nas čakajo. Vzporedno bomo imeli in eno in drugo enako močno.