Rekviem za fataliste

Ne vem, ali samo jaz. Odkar živim, sem navajen, da v različnih oblikah poslušam, da bomo izginili. Kot narod namreč.

Nekoč, kmalu po drugi svetovni vojni, ko nas je preveval občutek zmage, je neki naš ugledni pravnik nove generacije, pozneje ugledna sodna oseba, sedeč mi nasproti v jedilnem vagonu vlaka Zagreb-Ljubljana, globoko zavzdihnil. Ravno smo se približevali Brežicam. "To bo vse izginilo, vse bodo preplavili Hrvatje," je zamrmral s samomorilskim fatalizmom.

S tem niti po petdesetih letih ni nič.

Spominjam pa se, kaj mi je v daljini emigracije rekel oče. Tisti, ki je že leta 1923 objavil mnenje, da mesto Slovenije ni v Jugoslaviji, ampak v Evropi revolucij. Te revolucije so bile, za današnja dognanja, videti groteskne, nikoli jih ni bilo. Toda kaj je, konec koncev, današnji proces integracije? Mar ni revolucija?

Oče, Primorec, je mimogrede dodal, da ne bomo vzdržali pritiska Lahov prek naših nacionalnih meja. Preplavili nas bodo, je menil brez zadovoljstva, vendar prepričano.

Pomanjkanje "prepoznavanja", zaradi katerega jadikujemo tudi danes (rešujejo nas le športniki), nas je vedno preganjalo. Spominjam se, kako me je, spet v emigraciji, prizadelo pisanje sovjetskega šahovskega časopisa s turnirja v Nottinghamu leta 1936. Pisali so o srečanju mladega zmagovalnega Botvinika z Milanom Vidmarjem, po čigar učbeniku je tudi Botvinik opravljal izpite: "profesor elektrotehnike, po narodnosti Srb". Vrgel sem časopis z mize, nem.

Preskočimo dve-tri epohe. Fatalizem ima različne obraze, od obupa do slepega optimizma. Zdaj se pri nas rojeva neverjetno prepričanje, da se resnično bliža konec zgodovine. Vstopamo v Evropo in v tej združeni Evropi ... ne bo meja. Niti tiste okrog Trsta.

Smo dobro slišali - ne bo meja? Zastarel pojem? Meja, razen ko gre za neki Vzhod, pred katerim "Evropa" sama odločno postavlja okope s schengenskim sporazumom. Glasovi preteklosti bi nas seveda avtomatsko morali opozoriti, da bomo takrat " preplavljeni", vendar se to v trenutku naše splošnoevropske ekstaze zamolči.

Kdor govori o izginjanju meja, si sicer poskuša predstavljati polno nacionalno življenje kljub temu, da meja ne bo. Globoko v duši se sprašuje, ali bo to tako idealno.

Angleži in Španci so v sporu zaradi Giblartarja kljub članstvu v Evropski uniji, borijo se za svoje meje, mi pa kot da nimamo takih potreb. Ali nič ne pomaga, ker bo prepozno? Kakšna zabloda - misliti, da bo s tem, ko bomo preprosto zavrgli vize in potne liste, izginila potreba po mejah.

Na tem mestu sem že pisal, kako hitro so se vsi spomnili svojih meja, ko se je pojavila bolezen norih krav. Naslednji primer je še bolj svež: odkritje, da so bili žrtve bombardiranja v Bosni in na Kosovu tudi vojaki Nata, je članice navedlo do tega, da same - ne pa najprej unija! - preiščejo zadevo. Ko ti je hudo, se počutiš osamljeno in se po pomoč najprej zatečeš sam k sebi.

Iluzorno je misliti, da meja ne bo več samo zato, ker bodo odšli graničarji. Meje obstajajo in bodo preživele, razen v primerih skrajnega fatalizma, vsako integracijo. Še več, integracije bodo uspešne, le dokler bodo obstajale te nevidne naravne meje, za katere ne potrebujemo dokumentov.

Rad bi vedel, ali se bo v prihodnosti kdaj zgodilo, da bi kdo iz Evrope v Afriki ali Južni Ameriki na vprašanje, od kod je, brez oklevanja odgovoril, da " prihaja iz Evropske unije ". Druga oblika takega birokratskega superpatriotizma bi se v našem primeru najbrž glasila:" iz srednje Evrope".

Še ožje, če pogledamo ideologijo najnovejšega istrskega gibanja - v hrvaškem ali slovenskem primeru (ne v italijanskem) bi odgovor bil: Jaz sem Istrijan. Vendar je to že posebna zgodba, pustimo času, da nam pojasni, ali bi to bila Istra popolne enakopravnosti ali pa bi ena stran poskušala prelisičiti druge strani.

Prava resnica, pomembna za današnje razmišljanje, je v tem, da verjamemo v tako zbliževanje, pri katerem se točno ve, kaj je čigavo, in kjer ima vsak obveznosti do drugih, ne pa vsi samo do uokvirjene in s strahovitim kupom aktov podprte Skupnosti z veliko začetnico. In spet sem soočen s prvinskim fatalizmom.

Skoraj z naslado nam integracionisti škodoželjno pripovedujejo, čemu se bomo morali v skupnosti odpovedati in čemu "prilagoditi". Dobro, ampak ali se bo hkrati tudi skupnost v čem prilagodila svojim članicam? Kaj bo storila v prid našim posebnostim?

Ali nam bodo, če bodo od nas res dlakocepsko zahtevali, naj se na primer odpovemo temu ali onemu siru ali vinu, uspešno dokazali, kaka sreča je to za nas? Da bi tako uspešneje tekmovali in premagali Ameriko?

Novo provokativno vprašanje: zakaj mora Evropa za vsako ceno prehiteti Ameriko? Kaj ji manjka, če je Amerika za pol koraka ali celo za cel korak pred Evropo? In drugo: bomo srečni, če bomo kot narod "v vsem" dosegli najvišje vrhove Evrope? Zakaj je slabo, če ostanemo drugi, tretji, četrti za vedno?

Če bomo trezno pristali na možnost, da bomo vedno šele drugi ali tretji ali četrti, nas bo manj preganjal neumni strah pred izginotjem. Kljub vsem zgodbam o uspehu se včasih še vedno počutimo kot moj sopotnik v vlaku Zagreb-Ljubljana v davnih 50. letih, letih po veliki zmagi.