Glejte, človek!

Vsakega prvega januarja občudujemo papežev pogum, da romarje na Trgu svetega Petra in prek televizije ves svet nagovori v več kot šestdesetih (se mi zdi) jezikih. Količina zasenči kakovost nagovora. Tudi ko gre za naš jezik. Pa vendar mu je svet, se zdi, hvaležen.

Clinton nas je presenetil drugače, globlje. V Slovenijo je prišel - še danes niso povsem jasne pobude za njegov obisk - za nekaj ur, en večer in eno jutro, in pred množico, ki ga je po močnem dežju čakala na Kongresnem trgu, v toplem govoru omenil našega nacionalnega pesnika.

V tem je poanta. Ime pesnika se je potrudil izgovoriti fonetično pravilno. Tako, kot ga izgovarjamo mi.

To je bistvo in skrivnost Clintonovega uspešnega pristopanja k ljudem in narodom. In to počne naravno. Kot da je živel na stotih krajih in vase vgradil svet. Niti Kennedy ni znal tako izgovoriti tistega znamenitega Ich bin ein Berliner.

Svojo nagnjenost k vživljanju v tuje psihologije je Clinton potrdil celo fizično. Na primer na Balkanu. Čeprav je ravno tam naredil tudi nekaj političnih napak.

Ni namreč pravočasno dejavno politično posredoval v Bosni in na koncu moral posredovati - vojaško. Zato pa je v Skopju objemal prepotene in prašne begunce. Če so bili oni deležni osiromašenega urana, ga je bil deležen tudi on. V Sarajevu pa je tolažil Bosance, naj se ne sramujejo svojih zmot . Tudi Američani, je rekel, smo imeli državljansko vojno in se še danes nismo znebili svojih pomanjkljivosti.

V Ameriki si je upal tako samokritično govoriti samo še Carter, pa mu sonarodnjaki niso oprostili. Clintonovega priznanja ni nihče napadal, čeprav se drugi, spomnimo se samo gospe Albrightove, radi hvalijo čez vsako mero.

Odkritost je značilnost Billa Clintona, ki ga je približala ljudem. Ni mu vedno koristila, včasih ni bilo ravno najpametnejša. Je plod intelektualizma - obiskoval je dve fakulteti, eno evropsko - in je brez vsake zvitosti. Kot takrat, ko je na začetku razvpite in dejansko nezanimive afere Monica na novinarski konferenci, pod rafalom novinarskih vprašanj, ali je seksal z omenjeno gospodično, na vrat na nos vse zanikal. Ves zardel. Deček.

Afera bi potekala drugače, če bi novinarjem odvrnil, da to ni njihova stvar, da ga lahko kaj takega vpraša le soproga. Moč supermedijev je seveda taka, da se ji niti predsedniki, še posebej po Nixonovih izkušnjah, ne upajo zoperstavljati. Tudi Clinton tega ni hotel ali znal. V tistem trenutku ga je preplavila človeška slabost.

Ameriški uvodničarji so v dneh, ko je Clinton odhajal, veliko pisali o njem (neprimerljivo manj pa o Bushu, o katerem pravzaprav ne vedo, kaj bi rekli). Pravijo, da je bil zanimiv, vendar ne tudi velik, bolj sposoben politik, celo s sijajnimi trenutki v gospodarstvu, kot državnik. Kajti državnik mora imeti neko dosledno veliko pot.

Zares je pogosto spreminjal smer. Začel je na primer z grandioznim načrtom splošnega zdravstvenega zavarovanja, ostali pa so samo koščki . In to mu, kot menijo, zmanjšuje veličino.

Dvomim, da je tako. V naših časih je vse drugače, tudi veličina. Danes Churchill (ki sicer ni bil dosleden) in Roosevelt (slavnih prvih sto dni) nista mogoča. Politika je sestavljena iz tisoč zoperstavljenih elementov. Pomemben je tisti, ki zna ob uresničitvi posameznih detajlov ostati na vrhu. Clinton je včasih deško prostodušen, na trenutke pa zelo prepričljiv. Zaradi zdravja mednarodnega gospodarstva je leta 1992 vzpodbudil načrt povezovanja severnoameriških držav (Nafta), čeprav je to zanj pomenilo volilno tveganje.

Širitev mednarodnega gospodarstva in znotraj tega neponovljiv uspeh Amerike, rešitev mehiških financ leta 1995 in pametna drža v azijski krizi so zadostni atributi za slavo. Pravijo, da je Clinton doživljal kardinalne neuspehe in samo polovične uspehe. To je znamenje časa, v katerem živimo. Danes o državnikih sodimo drugače kot v prejšnjem stoletju.

Clintonove nedoslednosti so take, da delujejo kot vrlina. Človeške so. Palestincem ni pomagal, ker se tudi on ni odlepil od trdnega zavezništva s samo eno, izraelsko, stranjo, vendar je z vztrajnostjo zadevo pripeljal do tega, da se pogajajo tudi o možnosti palestinske državnosti v samem Jeruzalemu, ne samo v okoliških vaseh.

Popolna doslednost danes ni več vrlina državnika, potrebna je zmes. V mešanju različnih interesov je bil Clinton dober. Pri eni točki pred odhodom, naenkrat, celo dosleden. Pri obrambi ameriške "divjine".

Za Clintona bi uporabil Pilatove besede, seveda v povsem drugačnem kontekstu, kot je biblijski: "Glejte, človek!" S slabimi in dobrimi značajskimi potezami. Človek za naš čas. Zato njegovega imidža v očeh Amerike in vseh drugih, celo Vietnamcev, niso omajale take pubertetniške šale, kot je afera Monica.