Nerešljivo, obvladljivo

Znani izraelski zgodovinar, ki nad svojo stranjo ni tako navdušen, da ne bi razumel palestinske, je ubijalsko presodil. Izraelsko-palestinski spor je, pravi, nerešljiv, ampak obvladljiv.

Sodba se nanaša na skoraj vse današnje spore, tako rekoč globalno. Spori so nerešljivi, vendar se z njimi da živeti. Živelo se bo. Absolutnih katastrof ali absolutnih uspehov ne vidimo nikjer.

Ljudje so s tem vse bolj sprijaznjeni. Predvsem so sprijaznjeni vlade in politiki, tisti pravi. Poglejmo evro.

Javne ankete kažejo, da v ključnih državah Evropske unije večina vendarle daje prednost lastnemu denarju. Nemci: skoraj dve tretjini si želita obdržati marko. V vsej Evropski uniji dvom o skupni valuti izraža malo več kot polovica ljudi. Ali to vpliva na vrhove? Na prvi pogled niti najmanj.

Zadeva je domenjena. Imeli bomo evro, vendar ne samo kot denarno enoto, ampak tudi kot dvom. Obvladljiv.

Druga tema. Amerika še vedno trdno verjame, da je naloga ZDA voditi svet. Hkrati pa je prežeta s strahom, da njeni vojaki ne bi umirali v kaki bitki, ki ji poveljuje. Nastala je doktrina, ki po mnenju komentatorja Pfaffa (Američan, ki živi v Evropi) dela to težavo - obvladljivo.

Torej je glavna naloga ameriških enot na Kosovu, da je vse podrejeno zaščiti lastnih vojakov. Rešitev je v tem, da se borijo Francozi, celo Angleži, za katere to ni taka reč. Njihova pripravljenost na žrtvovanja je malo bolj sprejemljiva doma.

Do določene stopnje, seveda. Kajti splošni trend žrtvovanja v razvitem svetu upada. 77 % vojaških enot Združenih narodov že sestavljajo predstavniki ... držav v razvoju. V glavnem nebelci.

V tem se odražajo tudi teorije. Kot na primer tista teoretika mednarodnega položaja Luttwaka, po kateri je v sporih tretjega sveta najbolje ne delati nič: sprte strani naj se izčrpajo, potem se bo zadeve dalo hitro rešiti. Obvladljive bodo.

Po eni strani je to nadaljevanje cinizma iz 70. let, ko so sestavljali sezname držav, ki se jim splača pomagati, in tistih, ki jih je bolje preprosto odpisati. Pomoč se ne splača. Obvladljivost z negativnim prizvokom. Ideja ni bila sprejeta, vendar še vedno mnogim tli v mislih.

Veliko je človekoljubnih Zemljanov, ki so pripravljeni podpreti akcije humanitarnega zanimanja za nesrečne narode - iz naslanjača pred televizijskimi sprejemniki. To jih pomirja.

Vrnimo se tja, kjer smo začeli. K evru oziroma v našem primeru k vključevanju v Evropsko unijo. Politiki lahko mirno nadaljujejo politiko, v katero dober del njihovih državljanov verjame na pol. Naši politiki na sledi globalnih obrazcev ne govorijo samo, da si zelo želimo v Evropsko unijo, ampak tudi, da bomo - upanje velja! - prvi. Prosim, prvi. Narod, kot bi rekel Puškin, molči, seveda dobronamerno. Saj ne, da se ne bi strinjal. Ankete kažejo, da se z majhno večino strinja. Če so kake rezerve, so - obvladljive.

Govori se o globalizaciji. Kdo ve, kaj je to. Za navadnega smrtnika to najbrž pomeni neomejen svetovni trg. Človek bi pričakoval, da bodo vsaj nasprotniki natančno opisali pasti. V Portu Allegre so se zbrali nasprotniki, da bi se soočili z Davosom. Kaj so sklenili?

Deževale so parole o grozotah ameriškega imperializma, o pošasti z imenom Mednarodni denarni sklad in - ponujali so civilno družbo. Kaj je to, kdo jo vodi? Nevladne organizacije? Nič ni rešeno, vendar je obvladljivo.Sestali se bodo spet naslednje leto.

V Nici je potekala klasična bitka za prevlado v Evropski uniji. Če nismo vedeli, sedaj vemo. Na dnevnem redu spet rastoča moč Nemčije. V Bruslju je hotela več glasov kot Francija, da bi delovala primus inter pares, ne pa kot - kar želijo Francozi - samo kot enaka med enakopravnimi. Razprava ni končana, vendar je celo začasni kompromis pomemben za tezo o obvladljivosti.

Namesto da bi Nemčija dobila več glasov, bodo vse tri največje članice dobile skupno prednost pred manjšimi. Pri tem bodo Španijo povišali v drugo skupino z Italijo, ki si tako želi biti v prvi skupini.

Lep je naš svet. Združeni narodi bodo formalno še naprej nadzorovali krize, ker pa nimajo dovolj denarja in volje, bodo posredovanja pogosto prepuščali "regionalnim varuhom", kot na primer Avstraliji v južnem Timorju. Svet bo že našel rešitve. Polrešitve.

Ko je planila kibernetika, so nam rekli, da je pojem potrošnika preživet. Tehnologija odloča sama. Po Clintonu se ji bodo podredili tudi najbolj zaostali. Ampak prišla je oseka. In v Davosu je lastnik podjetja Cisco System John Chambers mirno dopustil nekaj preteklega: "Ni tehnološke religije. Osnovno pravilo je, kar reče potrošnik. Njegova vloga je osrednja."

Vrnimo se trideset in več let nazaj, ko je vodja delavcev ameriške avtomobilske industrije Reuther ironično rekel, da lahko vozila delajo tudi brez delavcev, vendar - kdo jih bo kupoval?

Tudi tehnologija se lahko za trenutek ustavi. To je obvladljivo.