Rešljivo, vendar ali tudi obvladljivo

Neverjetno, vendar ko dobro premislimo, ne samo v tem trenutku, ampak tudi v zgodovinski perspektivi - logično. Slovenski poslovneži so preplavili Skadarlijo in druga pomembna mesta v srbski prestolnici. Tvegali so celo svoje najboljše avtomobile in na bojišču bojda pustili dva audija. Avtomobil, ki ga v Beogradu nikakor ne smete pustiti samega.

Prebrali smo tudi povzetek o enem takem obisku. Naše dobro stoječe podjetje oziroma njegovi predstavniki so se domov vrnili "z dobrimi občutki in brez konkretnih dogovorov".

Pustimo posle. Poglejmo zapleten pomen omenjene ugotovitve. Izraža jedro položaja, smisel pa je širši (od Srbije).

Nekaj posebnega veje iz dogajanj tako v Srbiji kot južno od nje, malo pa tudi - v luči splitskih demonstracij - severno od nje. Prejšnjič sem zapisal - in poskušal napisano prenesti na polovico sveta - da celotne celine pretresajo težave, ki so nerešljive, vendar obvladljive. Naenkrat se mi je v ožjem, nam znanem jugovzhodnem evropskem prostoru, če ga tako poimenujemo, zazdelo, da so nekatere stvari rešljive, vendar - ali bodo tudi obvladljive?

Poglejmo primer Koštunica. Nekdo ga je označil kot visokega cerkvenega svečenika , ne kot državnika. Državnik bi razmišljal takole: po strmoglavljenju predhodnika, ki ga je zavrgel ves svet in po dolgem oklevanju tudi lastni narod, so prilike take, da je treba čim prej "razčistiti" z njegovimi ostanki. Kažejo se v tem, da je aparat prejšnje oblasti še vedno na svojih mestih. Čaka, da bo videl, ali se bo nova oblast obdržala ali se bo stara morebiti vsaj delno vrnila. No, zvezno vlado celo vodi človek bivšega režima.

Sodelovanje z neprijetno Carlo Del Ponte (glede izročitve) bi bilo praktično ravno v "razčiščujočem" interesu nove oblasti. Vendar ne! Ogromno časa porabi za dokazovanje nasprotnega. V najboljšem primeru bi pristali na sojenje predhodniku doma, čeprav bi s pripravami na to izgubili nekaj let dragocenega časa.

Albanci tokrat niso potrebovali nobene modrosti, da zadeve še bolj napno in izzovejo kri blizu Vranja, kraja, ki mu je srbski klasik Bora Stanković posvetil najlepše strani svojih knjig, ter da se na Zahodu začne govoriti: Srbi se ne spreminjajo, oni se samo pretepajo, pretepajo Albance.

Logika novega v Srbiji torej ni taka, da bi o absolutno rešljivem stanju rekli, da je obvladljivo. Seveda sta k neobvladljivosti ali težki obvladljivosti pripomogla tudi Unmik in Kfor, ker se pri zavzetju Kosova nista takoj prerazporedila in zavzela hladne točne sredine med Albanci in Srbi. Ni jima torej pravočasno uspelo dojeti, da Albanci niso samo žrtve, Srbi pa niso samo kršitelji človekoljubnih pravil.

O tej usodni zamujeni presoji smo na tem mestu že govorili. Carl Bildt je sedaj odšel še dlje in salomonsko zapisal: "Preostane nam burna razprava, ali je intervencija preprečila nadaljnje prelivanje krvi ali je v bistvu poslabšala položaj."

Bistvo beograjskih zavlačevanj, sredi katerih se je v središču mesta skoraj zgodila ugrabitev notranjega ministra, ni v premočni previdnosti ali strahu pred strmoglavljenim režimom, ampak v nečem globljem. V tradiciji, ki jo je neki tujec, govoreč o šefu države, opisal kot oznanjanje "nacionalnega legalizma". Približno takole: veliko moramo spremeniti, ampak sami, drugače bi bila sramota.

Ironija trenutka se kaže v tem, da so okoliščine tudi v soseščini take, da vzpodbujajo zapirajoča filozofiranja. Na severu se je Hrvaška pokazala kot družba, v kateri po padcu Tuđmanove vladavine precejšnje število ljudi dela odločne korake - nazaj.

Sto tisoč ljudi na splitski rivi proti Haagu, proti Združenim narodom, proti preganjanju vojnih zločincev, vendar za "nacionalno zakonitost" posebne patetične neumnosti ("če si general, ti sploh ne morejo soditi") - to ni šala. Moralo bi biti rešljivo, vendar je videti neobvladljivo z navadnim razumom .

Čustva se torej prenašajo z enega mesta na drugo. In nazaj. Specifika celotnega območja. Mnogo čustev, malo misli. Kot da gre za vesel poskus, kako zadeve pustiti slabe. Nikakor ne v Evropo, še posebej ne v zahodno.

Nepravično bi bilo, če ne bi opozorili še na eno "globalno" ali vsaj evropsko komponento te čustvene "neobvladljivosti". Zdi se, da so Miloševiću pri grmadenju ogromnih vsot denarja za "kljubovanje vsemu svetu", pri delanju zalog ukradenega denarja, pomagali tudi ugledni zahodnjaki , kot Lamberto Dini ali vsaj njegova soproga in nekdanji zgovorni šef Foreign officea Douglas Hurd. Neobvladljivost manir ima torej svoje nebalkanske oznake, če se preprosto ne strinjamo, da se Balkan začenja kjerkoli, na Obrežju, pri Šidu ali v Dovru.

Ah, da, naši poslovneži. Vedo, kaj delajo. Razumljivo je, da si želijo osvojiti neko že od prej znano in za nas ne ravno nepomembno območje. Toda prosim , realistično. Morebiti bi bilo za zdaj bolje potovati z avtobusi, ne z audiji.