Nacionalni interes

Irci se niso preveč razburili, ko jim je Bruselj nedavno očital stopnjo inflacije. Dovolili so si sedemodstotno inflacijo in očitno se nimajo namena počutiti krive, čeprav je standard v Evropski uniji precej nižji.

Niti v prihodnje se ne bodo razburjali. In zakaj bi se?

Imajo desetodstotno gospodarsko rast in precejšen suficit. Nihče ne oporeka, da je Irska ena najuspešnejših članic. Tista revna Irska, ki je izvažala samo pesnike in igralce.

Zmagal je nacionalni interes. Kako je s tem v času integracij? Se bo irski primer širil?

V Evropi integracij se - razen v Franciji - o nacionalnem interesu govori tiše kot kdajkoli. Pa vendar je moj vtis, da bodo na nacionalni interes vsekakor mislili, mogoče celo bolj kot v času javnega egotizma, ko so vlade in stranke vedno začenjale s poudarjanjem nacionalnega interesa.

Američane puščamo ob strani. O novi administraciji gre beseda, da bo glasneje kot Clintonova javno začela pri zamišljenem nacionalnem interesu. Pravzaprav je bila pri tej točki vsaka ameriška vlada trdna do konca in odkrita. Nacionalni interes je desetletja enako poudarjan. V zunanjem svetu so za Ameriko to Evropa z Rusijo, Daljni vzhod in srednjevzhodna naftna območja.

Velike neodločnosti ameriške politike na Balkanu se svetu prostodušno pojasnjujejo z (ne)gotovostjo, ali gre za strateški nacionalni interes in ali je tam podvržen tveganju.

Nacionalni interes bi moral biti vedno jasen pri Angležih, vendar je potrebne nekaj finese, da ga ugotovimo. Sami Angleži ga najraje ne določajo natančno. Poglejmo vedenje Tonyja Blaira med najnovejšim obiskom Washingtona.

Bushevi ljudje so, najbrž, pričakovali - v duhu "posebnih odnosov" z Britanijo, o katerih govorijo (če nimajo posebnih odnosov le sami s sabo) -, da bo Blair navdušen nad njihovo novo igračo - protiraketnim ščitom. Namesto tega so dobili samo zagotavljanja, da gre za zadevo, ki jo je treba "dobro preučevati" in o njej "podrobno razpravljati".

Britanija se vidi med Ameriko in zahodno Evropo. Ker ve, kaj si o "ščitu" mislijo v Evropi, se London postavlja v prijateljski, vendar meglen transatlantski položaj.

Kancler Schröder, ki je bil v izjavah o tem "ščitu" večkrat rezerviran, pa je naenkrat, na vsesplošno začudenje, odkril, da je to zelo pametna stvar, v kateri bi Nemčija (tehnološko) lahko našla svoje mesto. Kljub Putinu, s katerim si tudi želi imeti najboljše odnose. Nacionalni interes za Nemce torej ni nekaj nepremičnega. Nacionalni interes je tekoča materija.

Niti vijuganja nacionalnega interesa naših sosedov Avstrijcev ne bi molče zaobšli. Upoštevanje nacionalnega interesa pa je pri njih vedno v središču pozornosti. S prehajanjem iz ene skrajnosti v drugo. Taka je že narava avstrijske zgodovine.

Tako so - ne samo zaradi Haiderja, on je bil le povod - pred letom tvegali celo zveze z Evropsko unijo in mirno sprejeli diplomatsko izolacijo, da bi pokazali moč svojega "jaza" in globino svoje trdoglavosti, ki je tako primanjkuje mnogim evropskim narodom (razen, nikar se ne čudimo primerjavi, balkanskim). Nacionalni interes nad vsem.

In ni še minilo niti pol leta, kancler Schüssel pa je svetu že ponudil novo (k. u. k.) različico regijskega zbiranja okrog Avstrije, kjer bi se našel prostor tudi za Poljsko. Če ne zaradi njenega pomena, precej večja je, potem pa - zgodovinsko - zaradi nekdanje Galicije!

Rekel bi, da se lahko v avstrijskem primeru vedno nadejamo klasične interpretacije nacionalnega interesa, utemeljene z zgodovinskimi spomini.

Kaj naj naredimo z definicijo nacionalnega interesa pri nas in ali je mogoča? Ne bi rekel, da oporekamo njegovemu obstoju oziroma bolje rečeno potrebi po definiciji. Ravno narobe, pogosto se sliši, da oblikovanje nacionalnega interesa najbolj pogrešamo, še posebej pred pričakovano izgubo dela suverenitete.

Biti v Evropski uniji te potrebe niti najmanj ne zmanjšuje. Ravno narobe. Kako se bomo sicer zaščitili pred navalom italijanskega kapitala na primorske kraje? To bo najobčutljivejša uganka nacionalnega interesa, daleč pomembnejša od (skrivnega) nadzora nad zemljepisno mejo, za katero sicer pravijo, da bo izginila.

In schengenska meja. Iz načina, kako o njej in naši vlogi pri njej razpravljamo, ne moremo, roko na srce, razbrati, v kolikšni meri jo komaj čakamo in v kolikšni meri se je bojimo.

Po eni strani ponosna vloga stražarjev na meji z Vzhodom, do katerega gojimo mešane občutke. Vloga, ki si jo bomo dlje časa, na poveljniški ravni, delili z zahodnjaki. Po drugi strani tisti neprijetni okus zaradi oteževanja zvez z manj razvitim svetom na jugu in vzhodu, kjer bi lahko imeli, česar si na skrivaj želimo, pomembno vlogo. Tam so naši trgi in nekakšno zaledje. To zaledje pa nam bo seveda zamerjalo neizbežna šikaniranja pred vrati evropske trdnjave.

Nacionalni interes bi najbrž bil v tem, da brez sramu sprejemamo zapletenost položaja in da nobenih pravil, tako kot Irci, ne upoštevamo do konca. Nacionalni interes je torej v tekočem stanju. Za nas ni dobro nič monolitnega.

Če že govorimo o monolitih, tudi Evropska unija ni to. V luči integracije je eden njenih največjih arhitektov, Delors, o uniji nedavno govoril kot o "konfederaciji nacionalnih držav". Zato se bo vsako naše tehtanje interesov začelo pri ugotavljanju, s kom znotraj unije in zunaj nje gremo, koga se bomo, če hočete, držali in kako dolgo.

Nacionalni interes se začne pri spoznanju, da trdni nacionalni interes ne obstaja. Bolj pozorno opazujmo ljudi, kot je Blair.