Mihail Sergejevič in Nemci

Ustanoviteljica slavnega londonskega kraljevega baleta Ninette de Valois je te dni umrla v 102. letu. Ni sicer kot Leopold Stokovski, ki je umrl v 97. letu, delovala do smrti.

Anglosaksonski svet se od srednjeevropskega razlikuje tudi po tem, da ne proslavlja tako vztrajno visokih jubilejev znanih ljudi. Niso obeležili balerinine 70-, 80-, 90- in 100-letnice. Mi začnemo pri 60-letnici, pa naj je slavljencu omenjanje njegovih let všeč ali ne.

Skupaj z vzhodno se je srednja Evropa spomnila Gorbačovovega 70. rojstnega dne. Ko rečem srednja, mislim na državo, ki je res središčna na celini - na Nemčijo.

V časopisu Izvestija so zapisali: "Ni se vse izšlo. Ampak odprl je vhodna vrata, porušil zidove. In ni kriv, če se nismo naučili ceniti njegove dediščine." Genscher pa: "Rusi bi morali bolj jasno videti, kaj za državo pomeni Gorbačov z svojim osebnim ugledom." Oscar Lafontaine misli na preteklost: "V kategorijah oblasti je Gorbačov doživel polom. V kategorijah zgodovine se je začetek vsega zgodil v Moskvi."

Minilo je deset let, odkar Gorbačov ni več na oblasti. "Kategorija zgodovine" je vse bolj pomembna. Kaj je storil ta mož, prvi, pri katerem so si tujci zapomnili otčestvo - po njem pa še pri nasledniku Jelcinu (Boris Nikolajevič), ne ve pa se, ali bo do te polintimnosti prišel tudi Putin?

V zgodovino se vpišejo predvsem tisti, ki "odpirajo". Z odpiranjem je povezano tisto pomembno, kar lahko rečemo o Mihailu Sergejeviču. Rusiji je odprl svet. Če ne bi bilo poznejšega mrzličnega Jelcinovega padanja v oligarhični kapitalizem, bi odpiranje Rusije še naprej bilo bleščeče .

Gorbačovova iluzija, da lahko s enostavnim odpiranjem, perestrojko in glasnostjo, ohrani ali "očisti" komunizem, je pozitivno ironična. Samega tvorca je, poleg poraza, rešila tudi pred grehi grandiozne korupcije, ki si jih je natovoril njegov soborec in zatem strašni nasprotnik Jelcin.

Vzhod Evrope so obsijali žarki upanja. Niti zgodovinskih pet minut ni trajalo in imperij se je zrušil. Koliko se je zgodilo v teh petih minutah, pravzaprav od trenutka, ko je Margaret Thacher ob srečanju z Gorbačovom rekla: "S tem človekom se lahko lotimo posla."?

Zrušil se je imperij v vzhodni Evropi, ki se ga je Gorbačov zavestno otresel, in združila se je Nemčija, česar si je očitno tudi želel. Zato je Mihail Sergejevič bolj priljubljen med Nemci kot doma, kjer bi raje videli, da je namesto Nobelove nagrade za mir dobil tisto za gospodarstvo ...

Zakaj je to storil za Nemce? V Rusiji menijo, da je šel predaleč. Mitterand bi se strinjal. Če nič drugega, pravijo, bi se moral potruditi, da bi bila Vzhodna Nemčija pridružena Zahodu pod pogojem, da ostane oborožena in da ne vstopi v Atlantsko zvezo. Da je zanemaril tako rezervo, je pravzaprav najzanimivejša Gorbačovova poteza. Kaj ni svoje partije presenetil z znamenitim stavkom o "medodvisnosti" sveta, in zato zakaj ne tudi dve Nemčiji v isti zvezi?

Širitev Nata mogoče ne bo modra. V tem primeru ni bila niti priključitev vzhodnega dela Nemčije Atlantski zvezi. V tistem trenutku brez take širine ne bi bilo konca hladne vojne niti večje "medodvisnosti" sveta. Imeli bi polhladno vojno. Vse bi ostalo v stanju precejšnje nedodelanosti.

Tej odločnosti se ni pridružila odločnost pri preobratu doma. V tem je tragedija Mihaila Sergejeviča, o kateri lahko zdaj vsaj mirno razmišlja kot ugledni meščan sveta in lastnik velike fondacije za ... ravno za razmišljanje. Kakšen ameriški konec kariere! V tistih trenutkih je bil narejen skok, katerega veličina je še vidna. Ne glede na to, ali bo širitev Nata prinesla stabilnost ali začetek novih kombinacij.

Ljudi v zgodovini, kot smo rekli, cenijo po pomenu odpiranja, čeprav so vzroki, ki so jih privedli do ključnih odločitev, pragmatični ali celo banalni. V naši bivši državi je tak korak z nepredvidljivimi posledicami storil Tito, ko je odprl meje proti Zahodu. Pretresel je državo in med drugim nam omogočil, da se pripravimo na lastno državo. Mogoče pa ni hotel več kot rešiti se viška delovne sile.

Gorbačov (ki ga je, vemo, v Jugoslaviji zanimala samo Slovenija) je tudi mogoče hotel samo odvreči gospodarsko breme vzhodne Evrope. Posledice so bile veličastne.

Strobe Talbott je rekel, da se je hladna vojna končala v trenutku, ko se je Gorbačov strinjal z združitvijo Nemčij znotraj Nata. Razumljiva sodba, z ameriškega zornega kota. Pa smo s tem dobili popoln odgovor?

Evropa je z eno potezo dobila novo podobo, z integracijo negotove prihodnosti. Največja celinska sila, Nemčija, je dobila nov zagon. Gorbačov ji je vrnil nacionalni ponos. Samo poslušajmo zdaj njenega predsednika Johannesa Raua!

Rusi so se nemškega zagona vedno bali, hkrati pa so si ga želeli. Mihail Sergejevič je ob prižiganju zelene luči za nemško združitev najbrž občutil in eno in drugo.Vendar je to njegov drugi glavni korak.

Za Ruse je zveza s to državo neizbežna. Imajo novega predsednika, ki dobro govori nemško in slabo angleško. Ko je Jelcin Gorbačova izgnal iz Kremlja (dobesedno), z njim ni več spregovoril. Putin se, slišimo, z Mihailom Sergejevičem pogovarja pogosto.