Trije krogi ene predstave

Ko sem bil otrok, me je doletela čast, da sem bil v ogromnem cirkusu pod šotorom, kakršnih ni več. Zdi se mi, da je bil Kludsky. Predstava je potekala hkrati v treh krogih, ki so si bili kontrastni.

V jugovzhodnem delu Balkana, kjer je pred več kot osmimi desetletji divjala balkanska vojna, imamo tudi predstavo v treh krogih. Niso v vzajemnem kontrastu. So dejanja iste drame.

Najprej, Kosovo. Zatem, ko so se pokrovitelji predstave najmanj nadejali, vstaja albanskih ekstremistov na jugu Srbije. Pred durmi Vranja ali, če hočete, Niša. Na koncu, isto v okolici Tetova v zahodni Makedoniji.

Neki ameriški predstavnik, ki se, kot vsi v takih presenečenjih, oglaša anonimno, je vzkliknil: "Nekaj je šlo zelo narobe. Zdi se mi, da smo mi pravzaprav inkubacija te krize."

Zadel je bistvo. Inkubacija se je začela takoj, ko so mednarodni dejavniki po vstopu na Kosovo Osvobodilni vojski Kosova dovolili, da ob predaji težkega orožja ohrani Organizacijo.

Organizacija je vse. Orožje se najde za vsakim vogalom.

Na tem mestu se vrnimo v leto 1912, ko so zadnjič delili Balkan. Boljše priče teh dogodkov, kot je Lev Trocki, tedanji vojaški dopisnik Kijevske misli, ni. Začel je z vprašanjem, na katero ni našel popolnega odgovora: zakaj tolikšno sovraštvo in toliko klanja, Srbi proti Albancem, pa tudi nasploh. Ali ljudje, ki se tako bojujejo, želijo zemljo?

Ne, razmišlja Trocki, zdi se, da "neverjetna brutalnost izvira iz preproste enačbe - en sovražnik manj, ena nevarnost manj."

V Trockijevih opisih najdemo vse elemente surovosti, ki smo ji priča danes ali ji bomo, če se bo spopad v Makedoniji razplamtel, jutri. Od ubijanja pogosto obscenega značaja do brezobzirnega požiganja celo tistega imetja, ki bi končnemu zmagovalcu lahko tudi koristilo.

Vrnimo se v sedanjost. Zakaj so ekstremisti ogenj s Kosova hoteli ravno zdaj prenesti na jug Srbije in v Makedonijo? Razlogi so dolgoročni. Usoda Albancev ni niti na prvem niti na drugem novem mestu obetavna, pa tudi tako brezupna ni, da bi bilo treba takoj streljati. Strelja se zato, ker tako ustreza strateškemu načrtu Organizacije.

O "avtohtonosti" incidentov v drugem in tretjem krogu ne gre izgubljati besed. Stvari so vzpodbujene v prvem krogu, naslonjene na liberalno obnašanje pokroviteljev. Če bi trdili drugače, bi bilo smešno. No, mora pa nas zanimati, kakšen sklep bo Nato izvlekel iz teh izkušenj - izkušenj v delčku globalizacije, kateremu bodo sledili drugi delčki.

Globalizacija je, to je skoraj kristalno jasno, samo mozaik številnih delčkov. Vse manj je podobna priljubljeni predstavi o globalizaciji.

Pravim, Nato. Predstava v treh krogih nas surovo spomni na dejstvo, da so dogodki na jugovzhodnem Balkanu šele prvi resni spopad, četudi brez življenj samih atlantskih bojevnikov, prvi ognjeni krst tako rekoč največjega vojaškega stroja v zgodovini (ali največjega po Aleksandru Makedonskem).

Malo so mislili, če so mislili, očetje zahodnega bloka na začetku 50. let, da največja organizacija demokratičnega dela svetovne politike ne samo, da ne bo uporabljena za spopad z nedemokratičnim delom (ta je razpadel brez boja), ampak da bo nastopila šele po popolnem ideološkem zmagoslavju, na pragu tistega, kar je oče sedanjega ameriškega predsednika imenoval nova svetovna ureditev. Ko bi bil ta stroj vsaj psihološko nepripravljen ali pa je sposoben "inkubirati", zaradi netočne enačbe, nepredvidljive krize v več krogih.

Zgodilo se je še nekaj, skoraj ironično, čeprav so nekateri to vendarle predvideli. Spominjam se, da je pred več kot desetimi leti, ko so v Beogradu Albancem odvzeli avtonomijo na Kosovu, neki angleški cinik zapisal: Zahod se zavzema za Albance, ampak le, dokler je na oblasti Milošević. Če bo odšel, če bo Srbija postala "drugačna", se bo Zahod vrnil k svoji zgodovini, v kateri so bili Srbi celo njegovi zavezniki. Albanci lahko samo zavzdihnejo. No, zato se jim sedaj tudi mudi. Popolna neodvisnost se resno odmika.

Zadeva ni niti cinična, ampak, kako naj rečem, realna. Za Kurde bi, z malo domišljije, lahko rekli, da bi zanje iznašli neodvisno državo iz delčkov Turčije, Iraka, Irana, Azerbajdžana, Sirije. Zaradi tega ne bi nastal kaos. Za Albance - nemogoče. Njihova absolutna ločitev od vseh drugih bi bila uvod v podaljšano katastrofo. Kakršno je opisal Trocki.

Zahod je sedaj nepričakovano hitro uvidel grozečo realnost. Zato tečejo poskusi, da bi iznašli novo konstrukcijo mednarodno nenevarne svobode, ki jo običajno imenujejo self rule - samouprava -, kar je lahko dobro, vendar ne za pridigarje o absolutni neodvisnosti Albancev.

Škoda, vendar velike besede so dobre le, kadar so realne, realistične in, predvsem, na koncu sprejemljive za svet. Ko bodo v romantičnih krožkih Albancev to spoznali, bo srečen dan za vse - tudi zanje. Krogi se bodo združili v en krog, ali pa krog ne bo potreben.

Albanci so, je rekel nekdo, "najstniki Balkana". Seveda so najstniki danes seveda zelo vplivni. Vendar zaradi omenjenega izraza tudi nikomur ni treba imeti občutka manjvrednosti. Ker lahko o Natu, ki vodi svojo prvo bitko, in tistih modrih glavah, ki niso predvidele rojstva več kot enega kroga, rečemo: to so prezgodaj dozoreli gospodarji položaja, ki niso pravočasno opazili nekaterih zgodovinskih resnic.