Med vrsticami

Če menimo, da se lahko od velikih sil učimo samo uporabe moči, bo bolje, da ob najnovejši kitajsko-ameriški krizi spremenimo mnenje. Bolj ali manj jasno je, da se bo končala z uporabo popustljive razumnosti.

Izhod so našli v besedi, ki si jo vsaka stran razlaga po svoje (Kitajci kot "opravičiti se", Američani kot "obžalovati"). Tako so dosegli dvoje. Izognili so se spopadu. In pokazali so sposobnost umakniti se s preveč napetega položaja.

Preskočimo pol sveta in se spustimo na naša tla. V središču naše politike so prizadevanja za umestitev v "evropsko-atlantske povezave". Ta pojem politiki uporabljajo pogosteje kot neposredno poudarjanje, da se pripravljamo na vstop v Evropsko unijo in, če bo sreča mila, v Atlantsko zvezo, kar je ovinkarjenje, podobno kitajsko-ameriškemu izumu.

V tej evropsko-atlantski povezavi smo že! Za njo zadostujeta pridruženo članstvo in partnerstvo za mir. Če se kdorkoli boji zapletov zaradi vstopa v Evropsko unijo in Nato, potem se je res najbolje omejiti na posplošene nazive. V kitajsko-ameriškem dejanju bomo našli potrditev, da so v politiki najboljši tisti opisi, v katerih se resnica prebere "med vrsticami".

No, mogoče pa smo še daleč od tega, da bi veljali za dobre učence pametne nedoločenosti. Slovenija se prej ponaša z glasno hitrico pri doseganju sporazumov za vsako ceno ali za ceno prihodnosti.

Daleč od tega smo, da bi se, denimo, nekomu zoperstavljali samo zato, da bi spustil ceno priznanja - kot ko Vojislav Koštunica kara enostranskost Haaga, pa dobro ve, da bo jutri popustil. Mu bo pa druga stran, Zahod, med tem navrgla še kako darilo.

Darila niti do sedaj niso bila majhna. Koštuničevi državi so za šest mesecev demokratične vladavine podarili pol milijarde dolarjev. Sledilo bo še marsikaj, tudi odpis enega dela dolgov.

Nečemu se da zoperstavljati tudi drugače, seveda. Poglejmo pravico tujcev do nakupa nepremičnin. Neverjetno, ampak zdi se, da bomo ostali edina država kandidatka, ki je to pravico, da tako rečem, dodelila vnaprej. Psihološko pomirjanje živcev se glasi, da po Danski tako ali tako nihče več ne more računati na "izjeme". Res? Na izjeme računajo in jih lahko še dobijo Poljaki, Madžari, Čehi. Izjemo je vnaprej dobil tudi Ciper.

Igra z izjemami je stara, kolikor je star svet, in se ne bo nikoli nehala.

No, z Natom stojijo stvari nekoliko drugače, težje. Poljakom njihovi migi ne pomagajo, morali bodo zbrati denar in kupiti ameriška letala. Ker nihče ne trdi, da nas bo kdorkoli v bližnji prihodnosti ogrožal, zakaj si potem želimo v Nato?

Mučim se najti pravi odgovor. Doslej sem našel dva. Prvi je naše globoko vsajeno prizadevanje za status končno prepoznavne države. Drugi - in ta razlog bolj razumem - je spoznanje, da so bodoči evropski partnerji nepredvidljivi. Pri povezovanju bi bilo dobro imeti nekoga izven Evrope. To so gotovo Američani in Kanadčani.

Biti z njimi pomeni imeti oporo za primer težav v odnosih z močnejšimi članicami unije. Z Italijo, z Avstrijo in, kdo ve, mogoče tudi s tistimi, ki so pred desetimi leti prisilili druge, da so nas priznali.

Naj gre za Evropsko unijo ali za Nato, vseeno bi bilo treba pomisliti tudi na odnose z lastnim občinstvom. Dvoma ni več - zanimanje za vstop v Evropsko unijo se med našimi ljudmi zagotovo, za vstop v Nato pa najbrž, zelo zmanjšuje. Pa tudi med tistimi, ki so vsekakor "za", to pa je manj kot polovica prebivalstva, ni veliko pravih navdušencev.

Spet dve vprašanji. Prvo: zakaj se zmanjšuje želja po vstopu?

Glavno sredstvo za pomirjanje živcev tistih, ki se bojijo "razprodaje" države, se po navadi zvaja na odgovor, da lahko tujci že lep čas kupujejo zemljo, pa jo kupujejo bolj slabo. Realna, vendar na dolgi rok nezanesljiva tolažba. Sedaj visoke cene se lahko spustijo in število tujcev, ki se bodo žrtvovali da bi živeli med nami, lahko vse bolj raste, četudi ta številka ne bo nikoli dosegla tiste na Mallorci, kjer pride na 300.000 Špancev že 150.000 Angležev in Nemcev, ki so najprej kupovali samo počitniške hiše, potem pa se preselili za stalno.

Drugo vprašanje. So ljudje, čakajoč na Evropo, začeli računati? Kak bo, na primer, tečaj tolarja? Tak kot sedaj ali bodo zahtevali, da drastično zmanjšamo njegovo vrednost, ker je precenjen? In eni bodo mogoče izračunali, da so "pod pridruženim članstvom" živeli bolje kot "pod Evropo", kot so drugi računali, da so bolje živeli "v Titovih časih". Računi so neizprosne zadeve.

Kolesa zgodovine se seveda ne da ustaviti. Niti omahovanj navadnih ljudi ne. Vendar bi bilo zanimivo vedeti, ali bodo politiki kdaj javno vznemirjeni zaradi padca priljubljenosti nadaljnjega "povezovanja" in bodo, vzporedno z lobiranjem tujih vlad in parlamentov, da bi nas sprejeli, začeli lobirati tudi narod.

Da bi položili vse karte na mizo in rekli: Sodržavljani, res je, da se nam včasih preveč mudi. Res je tudi to, da ne bomo v najboljšem položaju. Ampak vsaj ne bomo sami samcati.

Naučiti pa se bo tudi treba tega, kar nekateri drugi, v podobnem položaju, že znajo. Pri dogovarjanjih nekaj vstaviti "med vrstice".