ZAČASNOST

Presojo o posebnosti časa, v katerem živimo, je najbolje začeti pri velikem. Veliko se začne v Ameriki. Amerika je o tem prepričana. Na svetu skorajda ni najti resnejšega zoperstavljanja temu sklepu.

Amerika je tudi država z izredno sposobnostjo odmetavanja preživetega. Tako je svojo sedanjo gospodarsko prepričljivost zgradila na plečih začasno zaposlenih - "parttimers".

Zadnje ocene kažejo, da jih je že več kot 60 milijonov. Tolikšen je del nacije, ki ne ve, ali bo jutri delal, danes pa nima socialnega in zdravstvenega kritja, o katerem bi veljalo govoriti. To je ena temeljnih črt "anglosaksonskega modela", o katerem vse bolj razmišljajo drugi, tudi zahodna Evropa.

Tisti, ki bi prevzeli ta model, dokazujejo, da je to edina pot iz nezaposlenosti v dinamiko, ko bi Evropa dohitela - in prehitela? - Združene države Amerike.

Bistvo fenomena je v začasnosti. Ne vemo, kaj bo z zaposlitvami v Evropi, na začasnost pa se privajamo pri marsičem. Na primer pri prilagajanju okoliščinam, ko poskuša Evropska unija bolezen norih krav obvladati z ZAČASNO (vsaj za zdaj) prepovedjo uporabe kostne moke.

Nevarnost je stalna, uvajajo pa se začasni ukrepi! Do nadaljnjega. Do nadaljnjega je moto našega življenja.

Krizo jugovzhodne Evrope bi nekateri resda hoteli prebroditi z uvajanjem grandioznega sistema po vzoru Montanske unije Monneta in Schumana iz davnih 50. let. Ker je vsem jasno, da balkanske države nimajo latentne moči tiste evropske šesterice, ki ni izginila pod ruševinami 2. svetovne vojne, je razumljivo, da se daje prednost nečemu lažjemu.

Jugovzhodna Evropa bo prejemala pomoč "po žlički", pač glede na njeno vedenje. Nad tako imenovanim načrtom stabilnosti visi, kot Damoklejev meč, senca začasnosti. Danes toliko, jutri - bomo videli.

Tudi o pomoči za območja, kjer je najbolj kritično, se presoja po načelu začasnosti. Srbija (Jugoslavija) je začela, po zmagi Koštunice, dobivati precej za današnje mednarodne pojme, vendar z zadržkom, da je vsaka nadaljnja pomoč odvisna "od sodelovanja s Haagom".

Daleč najmočnejši primer delovanja načela začasnosti pa je Črna gora. Pred koncem Miloševićevega obdobja je pripravljenost pomagati Đukanoviću rasla z neverjetno hitrostjo, po dogodkih v Beogradu in Čačku pa se je ton kot odsekano spremenil.

Podgorici je bilo naenkrat rečeno, naj ublaži svoje napovedi o neodvisnosti, sicer ne bo prej napovedanih izlivov zahodne darežljivosti. Pomoč (v nekem trenutku se je nekomu zareklo in je dodal, da to velja tudi za odnos s Srbijo) je lahko preprosto odvzeta.

To je bilo preveč in Bruselj se je takoj popravil: pomoč bo še naprej prihajala, vsekakor pa se lahko zmanjša.

Nauk je, da ima vsaka akcija meje, ki se lahko v vsakem trenutku spremenijo. Nič ni stalno. No, če se z balkanske scene vrnemo na svetovno: mar ni Amerika pečat začasnosti pritisnila celo na svojo pripravljenost oblikovati protiraketni ščit - ne samo zaradi morda spet močne Rusije ali zaradi Kitajske, ampak zaradi "rogue states", lumpov, kot so Irak, Iran in Severna Koreja!

Naenkrat, v zadnjih zdihljajih Clintonove vladavine, se je oblikovala možnost izboljšanja odnosov s Pjongjangom in izpadel je iz rubrike z naslovom lumpje. Bush bi ga lahko uvrstil nazaj v to rubriko. Vendar se nikoli ne ve.

Neodvisnost Kosova? Kljub zadržku, da je Kosovo, formalno, integralni del Jugoslavije, čeprav ne nujno tudi Srbije, se razmišlja tudi o tem. No, tema je spet zelo občutljiva - zaradi Koštunice. Srečamo se z uvajanjem novega izraza - "pogojna neodvisnost".

Samo bog ve, kaj naj bi to pomenilo. Morebiti dobiva tudi sam pojem neodvisnosti pogojni pomen, po procesu integracije. Konec koncev, kdo bo kmalu še "brezpogojno neodvisen"?

V našem nacionalnem okviru je začasnost globoko zakoreninjena navada. Vgrajena je v našo nagnjenost k ravnodušnosti pri spremljanju dogodkov, ki bi v mnogih priznano demokratičnih okoljih dvigovali valove polemik.

Afera Vič Holmec ni nikoli doživela reprezentativne (mogoče tudi mednarodne) preiskave. Tako še danes ne vemo zagotovo, ali so streljali na vojake, ki so se predali, ali ne.

Ali primer Krambergerja, čigar uboj smo brez javne skepse pripisali kmečki pijanosti. Ali izginotje Trohe. Ali molk glede gospoda na uglednem položaju, ki bi z vlaki izgnal južnjake z lepe slovenske zemlje. Ali ... - primerov je več, kot smo upali.

Po navadi se čaka, da zadeva "zastara", pogoltne jo prepričanje, da je samo začasna. Znani ameriško-evropski komentator William Pfaff (pogosto ga citiram) nas je pred kratkim omenil - kar je prava redkost -, ko je govoril o "nerazumnosti in želji po samopoudarjanju", s katerima je Nemčija proti koncu leta 1991 "prisilila (druge), da priznajo Slovenijo in Hrvaško, kar ni bila dobra ideja".

Tu smo torej! Po vseh teh letih, ko so se že vsi navadili na samostojno Slovenijo in Hrvaško, ju priznali in z njima oblikovali dobre odnose. Lahko bi odvrnili, da je bilo priznanje le začasni ukrep, ki se je takrat zdel umesten. Tudi ta še trajajoča skepsa, končno, ne presega okvirov začasnosti. Omenjeni komentator je bil pred dvema letoma v Ljubljani in je o nas prav lepo govoril.