Iskanje identitete

Ne spomnim se, da bi se kdaj srečal s tako krizo identitete kot takrat v vlaku na počasni vožnji po ukrajinskih stepah. Mlad Ukrajinec je povzdigoval Kijev v primerjavi z Moskvo, Ukrajino v primerjavi z Rusijo. Bil je ves razvnet, dokler ga nisem vprašal - govorila sva rusko -, ali lahko nadaljuje v ukrajinščini.

Molk. Čistokrvni Ukrajinec ni znal svojega jezika. To je, vsaj dokler so živeli v Sovjetski zvezi, veljalo za mnoge njegove sonarodnjake. Kriza identitete?

Če identiteto merimo z jezikom. To bi bil absolutni kriterij, če bi sledili nemškemu filozofu Fichteju. V znamenitih Govorih nemškemu narodu je prepričeval, da so Nemci boljši od Francozov, ker govorijo in zato tudi mislijo nemško, Francozi pa, ki so bili nekoč Franki, pa so nemščino pozabili in zdaj govorijo francosko, samo govorijo, ne znajo več misliti.

Irci so dolgo iskali definicijo identitete. Svojo galščino so v glavnem pozabili, govorijo angleško. Kako misliti? Misliti katoliško, ali irsko v angleščini, ali biti politično nacionalen?

Kolebanja je na koncu prekinil uspeh nacije. V Evropski uniji so zelo napredovali, namesto revščine imajo premožnost, do sveta se vedejo samozavestno. V Evropski uniji na primer zavračajo, da bi povsem sledili bruseljski fiskalni politiki. Nobenega namena nimajo vstopiti v atlantsko zvezo.

Irci so primer, kako biti hkrati odprt, kolektivistično evropski, in obdržati neko posebnost v mišljenju in delovanju. Identiteto merijo s splošno rastjo in premožnostjo.

Ne preganja jih jezik. Ni jim uspelo oživiti galščine - tako kot Izraelcem hebrejščino -, vendar jih to očitno ne muči, čeprav mlade generacije zadnje čase, kot slišim, oživljajo staroirski jezik na radiu. Tiha renesansa, od katere ne pričakujejo čudežev.

Kaj je z našo identiteto? Če je odvisna od jezika, stanje ni slabo, ne pa tudi bleščeče. Veliko ljudi jezi poplava tujih izrazov in jezikovnih obratov, ne samo balkanskih. Toda če je uporabljanje lastnega jezika samo pol zgodbe o identiteti, kaj potem?

Pred kratkim je bil tu stari prijatelj-sovražnik De Michelis, da bi z nami proslavil deseto obletnico osamosvojitve, proti kateri se je odločno izrekal . Spet je rekel, da smo bili sebični in da nam ni bilo mar, kaj bo s preostalo Jugoslavijo. Kaj naj storimo s še vedno vztrajno razširjenostjo take kritike med Francozi, Američani, celo med Nemci, ki so nas takoj priznali?

Če se bomo glasno zgražali, bodo rekli, da nam manjka bistvenega elementa identitete - sposobnosti pogledati samim sebi v oči. Ali bi bilo potem bolje, da odgovorimo: prav imate, pa kaj? To bi bilo irsko.

De Michelisu (in Zimmermanu itn.) bi rekli, da je v tem, kar nam očitajo, nekaj resnice, vendar bi vprašali: ali ste prepričani, da bi vi ravnali drugače? Ali lahko s ščepcem prepričljivosti trdite, da bi brez naše odcepitve stvari tekle v redu? Da razmere ne bi prerasle v katastrofo - za nas in za druge?

Ne vem, kakšen bi bil odgovor prijateljskih kritikov na tako postavljeno protitezo, vendar v taki uravnoteženi drži vidim pot h krepitvi identitete. Ta ni odvisna samo od ohranitve jezika. Irci to dosegajo brez posebnega nacionalnega govora (pustimo zdaj to, da so prispevali skoraj polovico najboljših književnikov, ki so pisali v angleščini, vse do Wildea in Yeatsa).

Identiteta je neka mešanica. Najbrž moramo tudi mi najti mešanico, da ne bomo podobni žalostnemu dvojniku (Doppelgänger) iz Heinejeve pesmi.

Identiteta se meri - o tem smo vse bolj prepričani, odkar se je poleglo začetno navdušenje nad samostojnostjo in se je začelo približevati izginjanje enega njenega dela - s kombinacijami, ki nam jih še ni uspelo razvozlati, še manj obvladati. S tem se bodo ukvarjale nove generacije. Med njimi morda horde naših simultanih prevajalcev, ki jih bomo za enakopravnost jezika izročili Evropski uniji in ki bodo za razmišljanje imeli čas in denar.

Nedavno srečanje na Brdu bi lahko bila izhodiščna točka za oblikovanje identitete, vendar to ne bo, če smo pošteni do sebe, niti malo lahko.

Če sta svetovna državnika izbrala Slovenijo za pomembno srečanje, ker smo z nogo in pol "na Zahodu" in nismo z ničemer razjezili "Vzhoda", potem bi bilo logično, da stojimo nekje na sredi in da ne vstopimo, na primer, v Nato. Hvala bogu, obstaja tudi manj tvegana varianta: zdaj si lahko koristen celo za obe strani, če si discipliniran na eni strani, vendar dober tudi do druge. Preprosto - ekstremi so ti tuji.

To bi bila tista sladko-kisla pot, na katero bi Slovenija - po spletu okoliščin, če ne po načrtu - lahko stopila. Zadnje čase celo tu in tam povzdignemo glas proti kapricam velikih članic unije. Hitro dodamo, da to ne pomeni, da se bomo trmasto upirali tistemu, kar kritiziramo, ampak si samo odpiramo možnost za kakšno drugo koncesijo.

Ko bi se le še naučili, da takih skrivnih namer ne obelodanjamo. Opeka v zgradbi identitete.