Umetnost elegantne pozabe

Na katere strani nacionalne zgodovine bo Silvio Berlusconi vpisal krvavo dramo iz Genove? Trdnjava za zaščito velikih sil, z rdečo cono, vojsko, oklopniki, kopijo berlinskega zidu - izraz zakrnelega konzervativizma, v katerem se neha romantika standardne predstavniške demokracije? Zadnja obramba demokracije? Duh od mrtvih vstale pozabe? Pozabe tiste potopljene, iz spomina izbrisane Italije, zaveznice Hitlerjevega imperija, ne, pravzaprav njegove predhodnice?

Genovska vznemirjenja so v meni samo še vzpodbudila željo, da spomnim ravno na to slednje. Povod je bil zelo preprost, rekel bi, da neizviren. Bralcem se opravičujem, ker se bo kolumna v celoti naslanjala na tuje delo. Vendar me je to, kar sem pred tremi tedni, ravno pred Genovo, prebral v londonskem Guardianu, zelo pretreslo! Tako presenečenje ne pride v evropsko javnost ravno pogosto, pravzaprav pride zelo redko. Mogoče enkrat na nekaj let.

Ne vem, kaj je avtorja ali časopis neposredno motiviralo, mogoče celo nič, ampak Guardian je pred vrhom v Genovi objavil članek z naslovom Krvava skrivnost Italije. Iz čistega miru se je odločil za trenutek osvetliti temne strani (temna stran meseca?) italijanske vloge v drugi svetovni vojni.

Seveda je tu takoj legendarni primer Giovannia Ravallija, gospoda, ki je z ugodno pokojnino proti koncu šesdesetih zapustil visok državni položaj (svetovalec predsednika vlade!). V vojni ... v vojni pa je med drugim do smrti mučil nekega grškega policista, mu pred smrtjo s klešči ruval zobe, ga privezal za rep konju v galopu. Z vrelim oljem je polival zapornike, na desetine zapornikov ...

Ravallijevo življenje je plulo mirno vse do visoke starosti, za srečen epilog pa se ima zahvaliti, po Guardianu, izjemni sposobnosti italijanske elite, da svojo državo prikaže kot žrtev, ne pa kot tvorca fašizma. In kot civilizacijo, dostojno občudovanja. V izvajanju te sposobnosti so sodelovali skoraj vsi, vse do največje figure povojne demokracije, Alcidea De Gasperija.

Ko so, takoj po vojni, države, žrtve italijanske agresije, zahtevale izročitev največjih zločincev, je na oder padla zavesa zavlačevanja in zamolčevanja. "Potrudite se pridobiti na času, izogibajte se odgovorom." Tako De Gasperi svojim diplomatom.

Ravallija so Grki aretirali in ga obsodili na smrt. Začela se je ofenziva apeninskega patriotizma. Italijanska vlada je z grožnjami, da Grčiji ne bo plačala reparacij, Ravellija rešila. Grčija je stopila korak stran in Ravellija vrnila Italijanom. Njegovi prijatelji so uspeli preprečiti tudi objavo knjige ameriškega zgodovinarja Michaela Palumba.

Uspelo jim je, kot jim je pravočasno uspelo prepričati RAI, da ni predvajala BBC-jevega dokumentarca Fašistična dediščina, zaradi katerega je takoj po londonski premieri ostro protestiral italijanski veleposlanik. Ko pa je producent film vendarle predvajal na nekem festivalu v Firencah, je dvorano zapljusknil val iskrenega zgražanja. Ugledno občinstvo se je očitajoče zazrlo vanj. So pa domači kritiki zelo pohvalili film Mediterraneo, v katerem so italijanski okupatorji prijazni in ljubeznivi z okupiranim prebivalstvom.

Pomembni dokumenti, nadaljuje angleški časnik, izginevajo celo iz osrednjega državnega arhiva. Avtorju BBC-jevega dokumentarca so grozili: "Nekaj italijanskih novinarjev me je skoraj fizično napadlo, dobil sem tudi ogromno pisem nekdanjih vojakov, ki so mi obljubljali smrt."

Zaradi objektivnosti moramo povedati, da so časopisi kot La stampa in Manifesto objavljali koščke resnice o vedenju italijanske vojske, vendar je Italija, piše Guardian, "ostala obsedena s svojo usodo žrtve ... Vprašajte Italijana o vlogi njegove države v vojni, pa vam bo odgovoril s partizani ali s pomočjo judom. Vprašajte ga o vojnih zločinih, pa vam bo odgovoril, da so Titovi partizani metali Italijane v fojbe."

Od 1200 oseb, za katere so druge države zahtevale, da jim sodijo, Afriki in Balkanu niso izročili nobene, poudarja Guardian. Dosežek.

Skrivnost uspeha prikrivanja je v načinu, na katerega se zna Italija predstaviti svetu. Z elegantnim vedenjem, s svojo pregovorno izstopajočo civiliziranostjo. Druge so prepričali, resnično, da so bili "kolonizatorji s človeškim obrazom".

Tako je maršal Badoglio, ki je metal bombe z ipritom na etiopske kmete, umrl kot nacionalna osebnost, pokopali so ga z državnimi častmi v rojstnem mestu, ki se imenuje po njem. Tako sta se izvlekla tudi generala Graziano in Roatta. Tako pač ima svet svoj delež zaslug za happy end italijanske vloge v drugi svetovni vojni. Nemajhen delež.

Iz strahu pred italijanskim komunizmom, iz čudnega občutka, da so Italijani vendarle ljubki, da je vse okrog njih operna predstava, iz spomina na kakšno gesto dobrosrčnosti, s katero so Italijani ozaljšali dejavnost na "temni strani meseca", se je vse končalo brez tistih travmatičnih spominjanj, katerim sta bili izpostavljeni ne samo Nemčija in Japonska, ampak tudi Vichy.

Predsednik Carlo Azeglio Ciampi je resda zbral moč, da se je z nekaj besedami opravičil Grčiji, zaveznici v Natu. Brez opravičila sta ostali Etiopija in Jugoslavija, in seveda mi. Z vztrajnostjo, prežeto z ljubkostjo, je Italijanom uspelo tisto, o čemer Nemci še sanjajo ne.

Beethoven je rekel za Rossinija, da bi bil večji skladatelj, če bi ga bili v otroštvu več tepli. Nemec mogoče nima prav. Italijanski narod pa bi morda lahko bil malo drugačen, če bi ga malo udarili po prstih. Ali je kaj podobnosti med ne ravno nežno epizodo v Genovi z ne ravno nežnimi stranmi iz preteklosti? Tega ne vem.