Prekletstvo avtomobila

Prvi spor zaradi avtomobila sem imel veliko prej, preden sem sploh sedel za volan. Po potovanju po Švedski sem objavil reportažo o tedanjem premierju Tagetu Erlanderju, socialdemokratu, in - se resno zameril birokratskemu vrhu.

Očitali so mi podrobnost, ki je morda danes nepomembna, takrat pa precej pomembna.

Premierja sem - s fotografijo - prikazal, kako se v službo vozi s kolesom. Da ne bi oškodoval državnega proračuna. To je res delal vedno. Ne vem, ali bi tudi danes, še posebej po uboju Olofa Palmeja, tudi socialdemokrata. Ta se je celo na uradne obiske v tujini vozil z navadnimi letalskimi linijami. V drugem razredu.

Zakaj prikazujem Šveda na kolesu, se je glasil očitek. To je najnavadnejša demagogija, so se razburjali birokrati, ki so, v imenu naroda, sedeli v takrat še redkih limuzinah.

Dojel sem, da je avto simbol, po katerem prepoznamo mesto in resnost tistega, ki se redno vozijo z njim. Še leta po tem ideološkem sporu sem hodil peš, vozil pa sem se z avtobusi ali, če je bila na voljo, s podzemno železnico. Tako sem imel srečo, da v nekaj letih navadnega nemotoriziranega življenja spoznam London do dna. Z avtomobilom, ki sem ga zaradi pritiska okolice (da ne bi izgledal kot antidružbeni čudak) končno kupil, se je moje spoznavanje Londona nehalo. Gledal sem samo še kulise.

Še o kolesu. Ko sem se že povzpel na pločevinastega konja, sem bil nekoč povabljen na neko diplomatsko večerjo. V taisti prestolnici Njenega veličanstva. Na vhodu sem opazil gospoda v strogo angleški sivi obleki, ki je ravno priklepal kolo ob ograjo.

Bil je visoki funkcionar obveščevalne službe. Po mestu se je vozil izključno s kolesom. Prepad med hladnokrvno nonšalantnostjo človeka na kolesu in birokrata v navadni limuzini se je v mojih očeh samo še poglobil. Dojel sem relativno vrednost predstav o udobnosti življenja.

V New Yorku pa sem nekoč v garaži hiše, v kateri sem živel, opazil uglednega ginekologa. Čez cesto je imel hišo iz rdeče opeke, pravi brown house, ki jih ameriški višji sloj tako ceni in za velik denar kupuje. Doktor je skrbno poliral ... fička. Mislim, da edinega fička v New Yorku, mogoče edinega v Ameriki. Model, ki ga vsaj navadni Američani ne poznajo. Fičko je bil očitno doktorjeva punčica očesa. Unikat, ki ga je spoštoval, ljubil in negoval.

Avto je pomemben sam po sebi. Med Anglosaksonci je nad, recimo, pomembnostjo vozniškega izpita. Ta izpit sem naredil v Angliji. Nepomembno. Nobene teorije. Odpeljejo vas na neko prometno ulico, kjer je veliko semaforjev, in nekaj minut gledajo, ali boste koga povozili na prehodu za pešce. To je vse.

Kaj bo z avtomobilom kot vrhunskim merilom civilizacije? V katero smer se bo premikalo življenje? Ima avtomobil svetlo prihodnost, če ne večnost, ali pa bo zaradi težav, ki se kopičijo na njegovi svobodni poti, odvržen na smetišče zgodovine - kot kočije pred njim?

Večina ljudi o tem ne razmišlja. Vozijo se v službo, po možnosti sami (kar lahko vsako jutro vidimo tudi na ljubljanskih vpadnicah). Američani so, z malo višjo avtomobilsko kulturo, dosegli vsaj to, da se združujejo in se v službo vozijo po štirje skupaj, izmenjujoč se za volanom. Razumljivo je, da je že to veliko žrtvovanje, težak udarec samozaverovanosti in občutku lastne moči.

Niti to ne pomaga. Nismo edini, ki se trudimo pešce potisniti s pločnikov, da bi ohranili hegemonijo pločevinastega stvora, ki smo mu tako vdani. Še posebej, če je avto vsaj malo večji. Pred kratkim se je neki naš ugledni časopis zgražal nad namero vlade, da večja vozila bolj obdavči. Ravno narobe, morala bi obdavčevati manjše avtomobile, ker so pri trčenju nevarnejši!

Francozi se lotevajo podiranja znamenitih drevoredov v Provansi, ker se zaradi hitrosti vrstijo prometne nesreče. Druga rešitev, da se uzakoni zmanjšanje hitrosti in da se uvedejo strožje kazni, oblastem niti na misel ne pride. Topoli in platane so krivi za 40 % trčenj, to je.

Človek je za ohranitev avtomobila pripravljen storiti vse ali vsaj zelo veliko. Še enkrat o New Yorku. Tisti brez garaže, to pa pomeni velika večina, so brez nerganja pripravljeni dvakrat na teden za dve uri prestavljati avtomobile s težko priborenih parkirnih mest, da bi mestni čistilci lahko počistili stran ulice. Ljudje sedijo za volanom in živčno listajo časopis. Po končanem čiščenju se v sekundi zapodijo nazaj na staro mesto. Del življenjske rutine, kot sprehajanje psa.

Hitrosti? Dajte nam nove, še višje. Tovarne zdaj že celo v male avtomobile vgrajujejo števce z 200 ali 220 km. Drvimo naprej, četudi v pogubo, z izrazom sreče na obrazu.

London po vzoru na nekatera azijska mesta zdaj razmišlja, da bi uvedel pristojbino za vhod v središče mesta: pet funtov. Veliko za navadnega človeka, drobiž za poslovneža, ki se vozi z avtom v službo in ga potem pusti v službeni garaži.

Vendar bi bilo smešno, da bi pet funtov zunaj mesta zadržalo tudi navadnega človeka. Mogoče bi ga dvajset funtov, najbrž pa niti toliko ne. Avtomobil je človekova izkaznica pred njim samim in pred drugimi, čeprav postopoma postaja breme, mogoče tudi nesmiselno breme.

Avtoceste? Američani imajo take s šestimi pasovi v obe smeri, zastoji se zaradi tega ne zmanjšujejo. Lahko zgradimo še širše avtoceste z dvanajstimi ali šestnajstimi pasovi, vendar ne bo pomagalo. Toda niti človekova vztrajnost se ne bo izgubila.

Avto bo ostal. Samo Hruščov je verjel, da je svetla prihodnost (socialistična, seveda) mogoča brez zasebnih avtomobilov. Kaj je ostalo od Hruščova?