Nemci v precepu veličine

Nekoč davno, v času neorealizma, me je navdušila filmska komedija z Aldom Fabrizijem o malem človeku policaju in malem človeku lopovu. Imela sta se rada. Družini sta se imeli radi. Takrat sem napisal, da pri Italijanih cenim to, da veljajo za slabe vojake, vendar za blage ljudi. Lepše pojejo kot se tepejo.

K temu vtisu je lahko pristaviti skeptično pripombo, vendar pustimo to. Nacionalni značaj je zanimivejši od nacionalnih postopkov. Prehajam na Nemce. Izplača se malo razmišljati o njih. Ravno sedaj so na pragu nečesa drugačnega.

Golo Mann je v svojem sijajnem delu o Nemcih v zadnjih dveh stoletjih ostroumno pripomnil, da po porazu v drugi svetovni vojni niso nikoli več hrepeneli po moči, ampak samo po blagostanju. Zato smo jim tudi tako hitro oprostili preteklost. Blagostanje odseva mirnost, nezlobnost, odsotnost nasilja in maščevanja. Tako se vsaj zdi.

Nemci so se spet - kot v weimarski republiki - predali ljubezni do amerikanizma. Vse ameriško jim je bilo všeč , bolj kot komerkoli drugemu v Evropi.

Na mojo pripombo o poplavi amerikanizmov v sodobni nemščini je mladi nemški diplomat odvrnil: "Saj to je super! To je tisto, kar tudi hočemo. Znamenje, da postajamo kozmopoliti."

No, naj bo. Ne vem, ali amerikanizmi - pogosto s spremenjenim, lokalnim smislom - iz istega razloga preplavljajo tudi naš jezik, tisti pogovorni. Kako naj se sicer pogovarjamo v družbi, da ne bi delovalo "provincijsko".

Ravnokar sem od ene naših najuglednejših ustanov dobil vabilo na okroglo mizo. Na koncu vabila je pomembno opozorilo, natisnjeno krepko: Razprava bo v slovenščini. Opravičilo ali odločnost poudariti nekaj, kar bi nekateri razumeli kot nedostojno velikega sveta?

Nemci so si blagostanje povrnili, še preden so občutili težnjo po moči. Svet je na pragu recesije, zato je moč tudi težje dokazovati. Vendar ne vsem. Američani jo ravno zdaj, v recesiji, poudarjajo močneje kot kdajkoli.

Prava Mitteleuropa je drugačna. Kar ne more se sproščeno - spustiti v igro veličine. Zeleni, katerih pomen je bolj simbolne kot dejavne narave, so se morali odločati med prirojenim pacifizmom in pripravljenostjo, da se nemški vojaki bojujejo nekje daleč, v nekakšnih Afganistanih, ne samo na Balkanu, ki je tu nekje, na dvorišču.

Težko je bilo, nemško težko. Joschka Fischer je moral pred skupščino stranke vzklikniti: "Ne puščajte me samega!" Niso ga pustili, čeprav bo stranka najbrž razpadla, ker je na oltarju atlantizma darovala tako žrtev.

Zadeva ni preprosta. Pacifizem kar naenkrat zveni smešno, militantnost pa doživlja majhno reprizo v glavah mnogih narodov, vsaj za krajši čas.

Zgodovina pacifizma ima svoje svetle trenutke. Spomnimo se samo Stefana Zweiga, Avstrijca, in Romaina Rollanda, Francoza, ki sta vzravnano nosila zastavo sprave v najtežjih dneh prve svetovne vojne. Že v drugi svetovni vojni bi za pacifiste rekli - tako kot sedaj v Ameriki -, da so za sovražnika, ker niso za svoje.

Terorizem je tista pretkana zver, ki je naredila zmedo v človeških glavah, premetala pojma dobro in zlo, iz militantnega stališča naredila največjo vrlino ali - v najboljšem primeru - sili tudi najmiroljubnejše ljudi k molku in nememu spremljanju, kako v imenu dobrega, četudi očitnega, rušijo zle države, lovijo zle ljudi, sprožajo izredne sodne postopke, zamrzujejo običaje, stare cela stoletja. Mogoče ne za dolgo, vendar se zdi tako.

Nemci, tudi tisti najmirnejši, se morajo torej posloviti od, no, recimo, od pacifizma. Se bodo vrnili k apoteozi moči? Stara dvojna zveza, nemško-francoska, odstopa mesto trojni, nemško-francosko-britanski. Kancler Schroeder, grem stavit, se znotraj nje kolegom nikakor ne namerava uklanjati.

Pred nekaj dnevi je nagnal, mogoče začasno, svojega najboljšega svetovalca Michaela Steinerja zaradi njegovega nastopaškega vedenja na državniškem obisku. Steiner pa se je proslavil tudi s spotno pripombo, izrečeno v trenutku jeze nekemu belgijskemu diplomatu, da "bi lahko spet vmarširali v vašo državo". Najbrž ni mislil resno. Lapsus ali lapsus nekoga, ki razmišlja o veličini.

Joschka Fischer, tisti, ki je na skupščini stranke izposloval strinjanje z odhodom nemških vojakov celo v Afganistan, je res zaradi govoric, da bo sledil tudi napad na Irak, pogumno rekel, da bi "vsi evropski narodi zelo skeptično gledali na širitev bombardiranj na Irak, jaz tako rečem diplomatsko". Predvidevam, da tako misli tudi Schroeder.

To je pravzaprav precep, v katerem so se znašli Nemci, z njimi pa tudi največji del Evrope. Še naprej bi bili radi vodeni z druge strani Atlantika. Na upor ni misliti. Prišli smo do točke, kjer vse stvari stojijo na svojih mestih, le razdalja med njimi ni ista, kot je bila pred dvema-tremi leti. Nemci niti danes niso absolutno samostojni, vendar postajajo nekako bolj samoupravni. In bolj ambivalentni.

Kako se bo razmerje med mirnostjo in militantnostjo odražalo znotraj Nemčije? Kdo bi vedel.

Policija na berlinskih ulicah ločuje neonacistične in demokratsko leve demonstrante - slednji bi radi jurišali na prve. Policija v skladu z zakonom brani neonaciste pred demokratskimi hordami.

Drugače najbrž ni šlo. Spominjam pa se, da je tako bilo tudi v weimarski republiki. Policija je tudi takrat udarjala bolj po levi kot po desni strani. Bomo videli.