Piramida vladajočih elit

Če bi razmere, kakršne so se v svetu oblikovale po tistem dogodku pred tremi meseci, primerjali z zgodovino, kje bi se ustavili? V novejši zgodovini ni ničesar podobnega. Tudi v starejši ne. Rim se s čim podobnim ni mogel pohvaliti niti v Avgustovem času.

Nastaja ne samo mednarodna koalicija, ki jo poganja strah pred terorizmom. Pred našimi očmi raste enotnost vladajočih elit - establišmentov. Skoraj nihče ne ostaja zaprto nevtralen. Sprejemanje znamenite Busheve formule - z nami si, ker si sicer proti nam- je izzvalo pripombe manjšega števila nepopravljivih liberalcev - celo nekaterih konzervativcev -, vendar ne tudi elit.

Nekoč v preteklosti so se, brez trajnejšega učinka, združevali carji (Napoleon in Aleksander prvi v Tilzitu, Nikolaj prvi in Vilhelm drugi na neki ladji). Današnji fenomen bi nekoliko lažje primerjali z nekaterimi miroljubnostmi v hladni vojni.

Vzhod in Zahod sta se brez besed sporazumela, da se ne bosta spopadla zaradi madžarske vstaje leta 1956, še manj zaradi posredovanja v Čehoslovaški leta 1968. Po tej je prišlo celo do neformalne Sonnefeldove doktrine. Washington je opozoril vzhodno Evropo, naj pri zoperstavljanju Moskvi pazi, da ne bo šla predaleč in tako porušila harmonije velikih sil. To so bili skromni poskusi za to, kar imamo sedaj.

Morebiti so se establišmenti zamislili tudi nad Nixonovo usodo - sramotnim padcem. Nihče med državniki ni vstal v njegov bran, vendar ga v njegovih poslednjih državniških trenutkih tudi nihče ni napadal. Sovjeti so ga celo kljubovalno povabili še na en obisk. Tiho strinjanje vladajočih elit, da takšnega stebra svetovne ureditve ne gre kar tako podirati.

Solidarnost z Združenimi državami po 11. septembru je širša, odločnejša in javna. Ali je tudi trajnejša, ne vemo. Seveda ima pri tem vsak svoje interese. To vidimo s prostim očesom.

Mugabe v Zimbabveju vidi v zoperstavljanju terorizmu priložnost za rušenje svoje morda napihnjene opozicije. Rusi so se očitno otresli duhov Čečenije. Kitajci, bolj oddaljeni in brez neposrednih skrbi, pa v boju proti terorizmu, ki ga vodijo drugi, vidijo snovi, ki so lahko uporabne pri morebitnih novih maščevanjih v Tibetu in Ksingjangu.

Ariel Šaron po Bushevem opozorilu, da je Amerika v vojni, odgovarja - da je tudi Izrael v vojni! Indijski premier, ki je ravnokar doživel majhno reprizo 11. septembra v svojem parlamentu, zaostruje, z očitnimi vzporednostmi, svoje stališče do terorizma v Kašmirju. Lojalisti v Severni Irski se spet lahko svobodneje zgražajo nad nepopravljivo Iro.

Kakorkoli že, svet je skoraj udobno prežet z enotnim razpoloženjem in tega se ne sramuje. Stara distanciranja so presežena. Prihaja čas, ko nikogar več ne moti to, kar so Bushu mlajšemu očitali po njegovi nejasni volilni zmagi (le kdo še omenja to nejasnost?): unilateralizem. Njegova doktrina o vseobsegajočem pohodu proti terorizmu je dobila molčeče priznanje; prejšnje pripombe niso izbrisane, vendar mu jih ne tiščijo več pod nos.

Zakaj pa tudi bi? Priznali so golo, četudi poenostavljeno resnico o tem, kar unilateralisti poudarjajo kot kronski argument: rekli ste, da bo koalicija razpadla, če bo ameriška akcija proti talibanom čezmerno surova. Akcija je bila surova (čeprav kratka), koalicija pa ne samo, da ni razpadla, ampak se še naprej sama ponuja Ameriki.

Z vseh strani! Z zahodnoevropske, indijske, arabske, ruske, ob sprejemljivi zadržanosti Kitajcev. Poteze, za katere so govorili, da bodo pretresle mednarodne odnose, so jih poenostavile. In niso tvegane.

Kaj je rekel Putin po izstopu ZDA iz sporazuma o protibalističnih raketah? Da je to - napaka. Kot Jelcin po širitvi Nata. Odnosi z Ameriko pa - tako nadaljuje Putin - ostajajo odlični. Kitajska je zaradi odprave sporazuma lahko rezervirana, vendar o tem ne govori ravno gromoglasno.

To je še neviden prizor javnega, vendar tihega strinjanja, da stvarem vlada piramida establišmentov na čelu z "edino supersilo". Na zgodovinarjih ostaja, da nam nekega dne povedo, ali se je to dalo predvideti tudi pred 11. septembrom. In ostaja seveda tudi vprašanje, kako dolgo bo to stanje trajalo. Je mogoče, da se enotnost zruši nenadoma, celo banalno?

Lahko bi razpadla znotraj same sebe. Preprosto zato, denimo, ker sami Američani predsedniku ne bodo odpustili, če jim ne bo pripeljal bin Ladna, "živega ali mrtvega", kot je na vrat na nos obljubil. Američani so svoji vladi nevarnejši kot tujci.

Zato se danes vse lažje pogoltne. Tudi bombardiranje Afganistana - z raketami, ki so za naše stoletje to, kar so bili tanki za prejšnje. Prikazovanje civilnih žrtev ni, hvalabogu, tako drastično, kot je bilo v Bosni. Bombardiranje postaja znamenje časa, patent za povračila v času nove enotnosti establišmentov.

Ko so bombardirali Srbijo, so nekateri temu nasprotovali. Ne zaradi simpatij do Miloševića, ampak se jim je sama metoda zdela nesprejemljiva. Po Afganistanu je pripomb manj. Navajamo se.

Imamo piramido, na katere čelu je Amerika. Drugi se pogumno borijo za drugo, tretje, četrto mesto. Angleži so srečni, ker bodo vodili mednarodne sile v Kabulu. Nemci pričakujejo močnejšo vlogo na Balkanu. Rusi - da se jim prizna izvrstnost obveščevalnega znanja.

Piramida je postavljena, etaže se razporejajo. Posameznosti - kot upravičenost vojaških sodišč - se še določajo. To ni več bistveno.

V ameriških očeh na primer niti Nato nima več prejšnjega pomena. Talibane so zelo hitro strmoglavili brez njega.