Dan potem

Amerika je vedno imela vgrajeno prepričanje, da se ji nič ne more zgoditi. Vsi poznamo japonski napad na Pearl Harbor. Pred tem večina Američanov ni niti pomislila, da bi stopili v vojno. Bili so vzgojeni tako, v krvi so imeli Monroevo doktrino.

Amerika se brez strašnega šoka svojemu občutku izolacionizma - nacionalnemu občutku - ne odpove. Tako je bilo tudi 17. decembra tistega leta 1941, ko so v Washingtonu resda dopuščali nevarnost za Filipine, ni pa jim prišlo na misel, da bi lahko Japonci udarili po Pearl Harborju.

Od izolacionizma - v tem je ameriška posebnost - do kolektivizma in koalicij je samo korak. Včasih gre to v nasprotni smeri. Kot ko je Wilson oblikoval versajsko pogodbo in Društvo narodov, doma pa je zmagala Monroeva doktrina in senat ni sprejel ne enega ne drugega.

Zgodovina med dvema svetovnima vojnama bi brez Monroeve doktrine lahko tekla povsem drugače. Na srečo sveta in same Amerike. Ne bi bilo Hitlerja.

Ironično - v Monroevo doktrino je vgrajeno večje upoštevanje pravnih običajev kot drugje. Če bi bilo tako, kot je želel Churchill, bi takoj po vojni pobili vse Hitlerjeve glavne ljudi. Ta, ki je iskal pravno kuliso, je bil Truman. In prišlo je do nuernberškega procesa.

Po prvi svetovni vojni se je Amerika trudila, da bi se reparacije Nemčiji čimbolj zmanjšale. Po drugi, da pride Marshalov načrt, ki je dvignil vso zahodno Evropo, predvsem pa Nemčijo.

Pot, po kateri je šlo zadnjih šestdeset let svetovne politike, je posejana z neverjetnimi obrati ameriške smeri. Roosevelt je leta 1945 mirno rekel, da bodo "vse ameriške sile odšle iz Evrope v dveh letih". V teh dveh letih je prišlo do hladne vojne in ameriške sile so se kaj hitro vrnile v Evropo.

Trdno so 1991 zabičali Sloveniji , da je ne bodo priznali . Pa so,celo so odpravili vizume.

Tajvan je dolgo veljal za poosebljenost prave Kitajske, pod Nixonom pa je prišlo do takega preobrata, da so se v najboljših newyorških blagovnicah Maove tunike prodajale kot zadnji krik mode, mesto Kitajske v Združenih narodih pa je ob ameriških čestitkah zasedel predstavnik Pekinga.

V Čilu se je Cia v eni od redkih njenih operacij, ki so se končale uspešno, potrudila in pomagala generalom strmoglaviti Allendeja. Zamerili so mu nacionalizacije. Še pol desetletja ni minilo, ko je novi ameriški predsednik, Carter, najavil obdobje človekovih pravic in, glej, zelo hitro se je skoraj vsa Južna Amerika otresla diktatorskih režimov! In eno in drugo, nasprotno, narejeno ob veliki ameriški pomoči.

Reagan je imel leta 1983 tisti znameniti govor, v katerem je Sovjete imenoval "imperij zla" (kot dobri in zli ljudje pri Bushu mlajšem), le tri leta pozneje pa je v Reykjaviku zaprepastil svoje sodelavce z ustno pogodbo z Gorbačovom, da bodo preprosto uničili vse zaloge jedrskega orožja (oddahnili so si, ko se to le ni zgodilo).

Še tri-štiri leta nazaj se je glavna ameriška strateška zamisel glasila, naj se Nato razširi do Baltika, karkoli si že Rusi mislijo o tem ("Ne zanima nas, kaj mislijo" je rekla gospa Albrightova.). Zdaj že krožijo ideje o vključevanju ali vsaj pridružitvi Rusije Atlantski zvezi.

Najimpozantnejši primer vratolomne spremembe v ameriškem političnem razpoloženju vendarle ostajata Nixon in Watergate. V sklopu našega razmišljanja ni glavno to, da so Američani zaradi prevar prisilili predsednika k odstopu, ampak to, da je bilo na začetku afere, že razkrivane v časopisih (kot pred Pearl Harborjem!), vse videti povsem drugače, kot se je kmalu zgodilo. Med kalnimi novicami o Watergatu so Nixona ne samo vdrugo izvolili, ampak je zmagal z - za ameriške razmere - ogromno večino.

Po pravem ognjemetu preiskav se je narod Nixonu odrekel trdno in nepreklicno. Vse se je brez posebne travme spremenilo čez noč. Svet ni verjel lastnim očem.

Bralec je, upam, razumel, da vsega tega ne pripovedujem zaradi zgodovine, ampak zaradi nekih sklepanj, ki se vsiljujejo po 11. septembru. Prva posledica je bilo pretvarjanje nedokazanega predsedniškega zmagovalca v figuro skoraj nenaravne veličine, v velikega državnika, ki je stopil na čelo svetovne koalicije proti terorizmu, ne da bi si svet želel karkoli drugega. Svet si želi, da ga vodi Amerika, brez pripomb se predaja temu vodenju, čeprav sam vodja svet zanemarja, takorekoč. Vse dela sam, vsekakor brez Nata.

Je to apokaliptično? Skorajda je ali bi bilo, če spet ne bi bilo nepričakovanih preobratov v Ameriki.

Imamo afero sedme največje ameriške korporacije, Enron, ki zadeva ali bi lahko zadevala najbližje predsednikove ljudi, ljudi iz glavnih stebrov oblasti in vodji boja proti terorizmu, Ashcrofta in Cheneyja. Ali tudi samega Busha, ne vemo. Z mislimi smo v sedemdesetih letih in pri čudni poti, po kateri gredo in se kot pajčevina razraščajo afere v Novem svetu. Postopoma, ohlapno, potem burno.

Počakajmo tu. Ne vemo, kaj se bo zgodilo in ali se bo. Le še enkrat vidimo, da Amerika nikoli ne reče zadnje besede. Smeri njenega premikanja se lahko - brez pritiskov, celo zunanjih - spreminjajo iz dneva v dan. Po enem dnevu pride dan potem.