Miloševićevo drugo rojstvo

Kulisa, pred katero se je začelo sojenje Slobodanu Miloševiću, ne bi mogla biti bolj simbolična. Po naključju so na dan, ko so se v Sheveningenu začele premikati figure na šahovnici, sceno beograjskega Ateljea 212 zasedli slovenski igralci.

Pravijo, da so bile ovacije. To ni majhna stvar. Kolikorkoli Srbi trdijo, da razumejo slovensko, to brez slušalk ni tako.

Obnavljajo se nekatere zveze, prekinjene pred desetletjem. Na novih temeljih, seveda. In kaj se medtem dogaja v Haagu? Koliko je povezan s preteklostjo, koliko je potrditev nečesa novega?

Milošević je kot pojav mednarodnega kalibra pred Haagom bil politično dotolčen. Na sojenju doživlja drugo rojstvo. Mogoče bo med tistim prvim, dotolčenim, in tem drugim, ponovno rojenim iz muk Carle del Ponte, nastalo neko sožitje. Mogoče pa tudi ne.

Vsekakor je dobil priložnost za novo vlogo. O tem ni dvoma. Avtoritativni srbski vodja - ta oznaka je boljša od oznake diktatorski - po 5. oktobru 2000 ni imel več pravega prostora za delovanje. Ne glede na število privržencev je bil po surovi zgodovinski logiki čez noč degradiran v drugorazredno, če ne celo tretjerazredno figuro. On, ki tako prezira drugorazredni status!

Če ga Zoran Đinđić, nekako za hrbtom Koštunice, ne bi poslal v Haag, bi beograjski oder postal pretesen - zapolnjen je z drugimi ljudmi in drugimi manirami. Miloševiću je kot edini življenjski izhod preostalo, da ga aretirajo, spakirajo in pošljejo na drugi, še prazen oder. Pravzaprav dva.

Njegovi dosedanji nastopi na sodišču so dokazali, da si je oddahnil, ker je našel mesto v prvem planu, vsaj za nekaj (ne tako kratkega) časa. Nejevoljno prezirljiv izraz na obrazu je dobro naučen. To je maska nadarjenega igralca. Vsaka kretnja je premišljena. Uživa v tem, kar si od tega obeta. Na Dedinju, v vili, ki jo je od židovske družine družine kupil za drobiž in ki njegovi družini še vedno pripada, se ne bi počutil tako suvereno.

Dva odra? Prvi je nacionalni. Igralec se zanaša na prvinska prepričanja ali predsodke naroda, ki so se oblikovali skozi zgodovino. To naj bi bila vloga majhnega, čeprav velikega naroda, ki ga precej večji, čeprav majhni, ogrožajo in ga želijo ponižati. Tu je vse, od "načertanija" Ilije Garašanina do skice srbske akademije, ki so jo imenovali memorandum. Tu je želja samega Miloševića, da bi na daljavo v narodu ohranjal temperaturo nacionalne zgodovine, v njej pa sebe samega.

Drugi oder je svetovni. Brez Haaga bi bil nedosegljiv. Daleč so časi, ko je imel ameriški državni sekretar srbskega vodjo za "ključno figuro v mirovnem procesu". Orožje, ki ga uporablja obtoženi v Haagu, je drugačno. Tujih voditeljev ne poziva, naj mu vrnejo zgodovino, ampak jih želi prikazati kot dvoumne, nekonsekventne, pokvarjene - zdaj jih želi on ponižati.

Oni mu to seveda šele morajo omogočiti. S svojimi izjavami bi jih rad prisiljeval, da spregovorijo in se mu zoperstavljajo . Potem bodo neizbežne nove dvoumnosti. V nekaterih bi se lahko kot zmagovalec pokazal tudi sam.

Milošević ostaja zvest sebi in metodam, po katerih ga poznamo. Vsaka njegova poteza je izključno taktična. Da ne priznava sodišča in njegovega diaboličnega porekla? To je zvenelo dramatično na začetku, vendar ne resno. Milošević pravzaprav sodišče še kako priznava. Gre za isto igro kot takrat, ko ga je upor proti ponarejenim rezultatom lokalnih volitev leta 1996 pritisnil ob zid in si je izmislil "lex specialis" za priznanje poraza - spremenil ga je v nov dokaz lastne moči. Torej dokaz svoje širokogrudnosti in smisla za zgodovino.

Milošević pridno sodeluje s sodiščem. Kako tudi ne bi, saj mu je omogočilo delovanje na veliki sceni. Ali bo tožilcem odgovarjal izključno osebno, ali pa bo upošteval nasvete precejšnjega števila pravnikov, ni pomembno (mislim, da bo).

Seveda se že slišijo ugovori, da gre za dvojna merila, da sodijo nekomu, ki ni popustil niti pred bombardiranjem (odpustil je Zorana Lilića, ki je prišel s ponudbo Helmutha Kohla, da se bo bombardiranje nehalo, če bo smel Nato stopiti na Kosovo), drugi, tisti, ki bombardirajo, pa lahko mirno spijo. Nihče jih ne bo pošiljal na kakršnokoli sodišče.

Ugovor bi deloval močneje pred 11. septembrom in afganistanskim bombardiranjem. Svet zdaj manj pacifistično presoja o takih dogodkih. Za obsodbo ne bo tako nujno, da so vsi dokazi neposredni ("pištola, iz katere se kadi"). Celo anglosaksonska sodišča (predvsem ta) naenkrat vidijo neko vrednost tudi v posrednih dokazih.

Milošević misli na dve možnosti. Najprej na oblikovanje vtisa, ki ga njegov narod tako težko izbriše, namreč da sodijo "celotnemu srbstvu", ne pa samo neki minljivi osebnosti. Nekaj od tega bo ostalo. V vsakem narodu nekaj ostane. S tem se bodo soočali vsi, ki bodo imeli opravka s Srbijo. In še naprej bodo morali dokazovati, da tisto o kolektivni krivdi ne drži, da velja samo za Miloševića in njegovo klapo. Da bi Beograd to verjel, mu bodo dajali bonuse.

In drugič, kljub temu, da je nekaj časa preživel v Ameriki, in kljub znanju angleščine Milošević slabo pozna zunanji svet, vendar ve, da zahodni ne more dolgo časa zdržati v popolni enotnosti misli. Prišlo bo do dvomov in obžalovanj, do kritike lastne konfuzne politike na Balkanu. Ko bo odhajal s te velike scene, četudi v celico, iz katere se ne bo več vrnil, bo občutil nekakšno zadovoljstvo, da je rešil svoj renome. Seveda prvorazredni. O drugem niti ne razmišlja.