Stopnice avtonomije

Diplomatska demarša ni poteza, ki bi jo lahko ocenili kot prijateljsko gesto. Je izraz zaskrbljenosti, ali jeze, ali nepotrpežljivosti, ali opominjanja. Ne morem se spomniti, da bi bil ta izraz kdajkoli uporabljen v odnosih med zahodnimi zavezniki - skozi vso hladno vojno in pozneje.

Še preden je Colin Powell lahko uresničil svojo napoved, da bo francoskega kolega "opozoril na nekaj", je State departement poklical njegovega veleposlanika in izrazil nezadovoljstvo zaradi Vedrinovih pripomb na Bushevo zunanjo politiko. Francoz je namreč javno rekel, da se ameriška politika nagiba k unilateralizmu in poenostavljanju. Čeprav Evropa priznava ameriško moč (in prvenstvo), bi jo veljalo uporabljati modro.

Demarša je bila v tem primeru protislovna. Amerika potrjuje, da je nihče ne more iztiriti iz tirov njenega vladanja ali zmesti. Preveč verjame v to svojo moč. Zakaj potem sploh demarša, zakaj se pritoževati? Demarša pa ima tudi drugo plat. Zaveznikom se daje vedeti, da je Washington središče vsega in da ne bo nikomur, niti tistemu zavezniku, s katerim se druži od dne, ko je postal neodvisen v 18. stoletju, dovoljeno, da bi jo nekaznovano kritiziral. Četudi pod krinko prijateljskega prepričevanja.

Vedrine je, kot vemo, samo eden od uglednih evropskih sodelavcev ameriške moči, ki si je, v očeh Američanov, v zadnjem času zaslužil, da mu stopijo na prste. Tu je tudi Joschka Fischer, ki pravi, da brezmejno ljubi Ameriko, vendar ne želi biti "satelit v nekem novem imperiju". Tu je tudi visoki komisar Evropske unije Chris Patten. Kdo bi od angleškega ultrakonzervativca (nekdanjega predsednika stranke) pričakoval, da bo Washingtonu zameril "poenostavljen in absolutističen odnos "do preostalega sveta?

Reko evropske kritike vzpodbuja Busheva delitev sveta na dobre in zle (brez nevtralne sredine), pa tudi definicija o "osi zla" - Iraku, Iranu in Severni Koreji. Evropejci so se, zgroženi zaradi možnosti vojne proti delom te osi (Amerika: zaveznikom ni treba sodelovati, vprašanje pa je, ali jih sploh potrebujemo, zmoremo tudi sami), prvič, mislim, v pol stoletja opogumili in Američanom nekaj povedali - neolepšano.

Zdi se, da so njihove pripombe v centru ameriške moči naletele predvsem na prezir. Sam predsednik se je, kot beremo v časopisih, posmehnil evropski strahopetnosti - Evropa ima "zmehčana kolena", takoj ko se znajde pred potrebo, da bi iz svojih bednih vojaških potencialov kaj naredila in krenila v nekaj večjega. Vojaška moč ZDA pa je že sedaj večja kot trinajst naslednjih vojaških mašinerij skupaj in še raste.

Ne vemo, ali je predsednik govoril ravno tako, vendar je njegov svetovalec Richard Perle o iranskem obisku britanskega sekretarja za zunanje zadeve Jacka Strawa zares rekel, da je "odšel v Teheran, da bi polizal zadnjice mulam".

Kje smo? Ali je zares mogoč spor med Ameriko in Evropo? Smo na pragu povsem novega obdobja, v katerem bi Evropa šla po neki, četudi prijateljski toda ločeni, kritično nastrojeni poti? Ali pa gre za splet predvolilnih predstav?

Če že gre za to, da se Američanom nekaj reče, ker je skrajni čas, potem se poleg prizora vznemirjenih ministrov, Fischerja, Vedrina, Pattena, izrisuje tudi neka povsem drugačna metoda - ki jo zelo rad uporablja Tony Blair! Bolj ko so Američani ostri v preganjanju teroristov, v opominjanju "osi zla" (predvsem Iraka, kjer ima Evropa zapletene interese), glasnejši je britanski premier v navdušenem podpiranju ameriškega predsednika (rekli bi, ne glede na to, kdo je na tem položaju, republikanec ali demokrat, konzervativec Bush ali liberalec Clinton).

Po tistih, ki zagovarjajo to metodo, je modrost v tem, da se le tako, v usodnem trenutku, lahko vpliva na Ameriko. Da bi si, na primer, v zadnjem trenutku premislila in ne bi udarila. Blairjeva prednost bi bila v tem, da je Ameriki tako blizu, da bi ji nekaj lahko prišepnil "od znotraj".

Odgovor leži Blairu na duši. Najbrž pa velja, da ostaja "evropski upor" omejen na epizode. Evropejci bodo pogoltnili tisto žalitev o strahopetnosti. Če se je Amerika počutila ogroženo šele 11. septembra, imajo Evropejci mnogo daljši spomin. Niso pozabili niti dveh svetovnih vojn z milijoni žrtev niti porušenih mest - Coventry, Rotterdam, Dresden, Stalingrad. Bolje je biti oprezen kot spuščati se v avanture.

Kajti, kot menijo, ameriška dinamika lahko pripelje do nepopolnih uspehov, ki so ravno zato, ker niso popolni, okuženi z virusom neuspeha. Lahko se strmoglavijo talibani v Kabulu - to zares ne bi bilo mogoče brez Američanov, tudi na Kosovu ne -, vendar Afganistan ostaja temna neznanka. Še precej večja bi lahko bil Irak po zrušenju Sadama Huseina.

Vendar Evropejci preprosto delajo to, kar lahko, nič več in nič manj. Najbrž niti Francija niti Nemčija, še manj pa tisti v Britaniji, ki se ne strinjajo z Blairjevo taktiko, ne pričakujejo preveč od svojih besed. Besede se tudi že jemljejo nazaj: "Nihče med nami ne dvomi, da je Sadam Husein zli diktator," so Pattenove besede blagega opravičevanja.

Na pomolu ni drugih super sil in v dogledni prihodnosti jih tudi ne bo. Zato so vse bolj očitna prizadevanja za večjo avtonomijo. Evropa se počasi dviga z ene stopnice avtonomije na drugo, višjo. To bi radi tudi mi, vendar imamo težavo, neznano prej omenjenim zaveznikom Amerike! Ne vemo, ali ena stopnica več v avtonomiji ni tveganje, če bi pomenila, da smo se zamerili Ameriki. Evropa nas potem ne bi vlekla iz tega. Usoda naša je težka .

Če se bo zaostrilo - verjamejo v Ameriki -, se bodo zavezniki itak vrnili v vrste nemo poslušnih. To je cinično, vendar točno. Ampak igra se s tem ne bo končala. Ponovila se bo jutri, pojutrišnjem. Ameriška vojaška moč, že sedaj nekajkrat večja od vseh drugih kombiniranih, se lahko podvoji, potroji. V globljem pomenu to ni pomembno. Krize se ne obvladujejo z njo.