Na dnu vsega je strah

Čudim se sam sebi, kako nisem pri razmišljanju o poteh in stranpoteh Amerike nikoli upošteval občutka strahu. Mesto strahu v njenem pojmovanju dogajanja je vidno s prostim očesom. Poredni mladi Orson Wells je dobro vedel, kaj se bo zgodilo, ko bo v popularni radijski oddaji oznanil invazijo Marsovcev. Dobrodušna ameriška psiha, za razliko od skeptične evropske, vedno začne pri verjetju, dokler se ne dokaže nasprotno. Da bi preplah, ki ga je izzvala Wellsova porednost, premagali, je bil potreben močan demanti.

Od tod do resnih posledic prestrašenosti ni daleč. Še posebej vpadljive so, kadar normalni pojavi na površju življenja kažejo nasprotno. V Carterjevem času, v drugi polovici sedemdesetih let, je desnica - tista prava, republikanska - izstopila s Komitejem za obstoječo nevarnost - visoki zid, s katerim je hotela ovreči prepričanje, da se tveganje spopada med supersilama premaguje z dogovorom Salt II. Nevarnost je izgledala še večja, ker so zunanja znamenja kazala, da se zadeve približujejo resnejšemu dogovoru! John Wayne je še takrat verjel, da je nekje v kalifornijskih hribih dobro imeti četo konjenikov, ki se bo spustila v boj, ko se bodo na zahodni obali izkrcali Kitajci. Šele sedaj vidimo tudi korenine razmišljanja, ki je privedlo do zamisli o vesoljskem ščitu - to je ta visoki zid, o katerem je govorila desnica.

Strah sam od sebe rojeva svoje nasprotje - občutek nadmoči, dejanske ali namišljene. Ena prvih posledic enajstoseptembrske katastrofe je bil občutek, da lahko mednarodni mir - besede superdomoljubnega komentatorja Charlsa Krauthammerja, ki jih ves svet rad citira - najbolje zaščiti samo hegemonija ene sile. Ko svet začne omahovati, kot je začel omahovati tistega septembrskega dne, je naravno verjeti v to najpreprostejšo rešitev - katera rešitev pa je preprostejša od občutka ali ustvarjanja občutka, da lahko vse sam? Da ni treba nobenih zvez trajne narave, kot je Nato. V najboljšem primeru samo ad hoc zveze, ki jih lahko zavržeš naslednjega dne, če te motijo.

Šok, ki ga je izzvalo rušenje enega krila Pentagona, je mogoče bil, za elito, strašnejši od prizora rušenja Svetovnega trgovinskega centra. Med tem, tj. v zadnjih tridesetih letih, je bilo dovolj časa, da se uresniči po zgodovinskem sporočilu pretresljiva izjava predsednika Eisenhowerja - lahko jo postavimo ob bok vsem znamenitim besedam Lincolna ali Jeffersona. To je tisto o vojaško-industrijskem kompleksu:

"Pazite se osvajanja nezaželenega vpliva, zahtevanega ali nezahtevanega, s strani vojaško-industrijskega kompleksa. Potencial za katastrofalno rast nezaželene sile obstaja in bo obstajal."

Spoznajmo, tega ni rekel Noam Chomsky, ampak general - zmagovalec zavezniških moči v antifašistični vojni!

Hitra rast zaljubljenosti v samega sebe, zavračanje naslanjanja na zaveznike - še posebej ko njihova moč tako očitno zaostaja za ameriško - je povsem naravna pot za obvladovanje občutka lastnega strahu in nemoči. Da, nemoči - česar, seveda, noben član ameriške elite ne bi priznal niti v naintimnejšem pogovoru. Vendar - dva fenomena sta, o katerih mora razmišljati - ne da bi našel odgovor - vsak Američan (in z njim v malo mirnejši obliki dobršen del tako imenovanega zahodnega dela človeštva). Prvi je samomorilstvo, ki ga kot največjo vrlino, z ogromnim, množičnim uspehom poudarja Al Kaida, razširjeno pa je tudi v Palestini in kdo ve, kje še, to bomo šele doživeli. Lahko je reči, da gre le za primitivni izrastek islamskega fundamentalizma. Gre za izrastek zelo stare religije in filozofije.

Drugi je neki skrivni občutek, da ne gre le za tujo, v tem primeru za islamsko psihozo, ampak da je v dogajanje lanske jeseni vpleteno domače čudaštvo. Povsem jasno je, celo uradno potrjeno, da ima spremljevalna predstava septembrskega spektakla - antraks v pismih - izvorno ameriško poreklo. Govori se o anonimnem profesorju - kot da kdo ve, za koga gre, vendar se o tem iz nekih skrivnostnih razlogov ne govori -, ki naj bi prebivalstvo razveseljeval z dodatno dozo prestrašenosti.

To mora biti človek, ki ve, kaj se v Ameriki da doseči s prestrašenostjo - kot je nekoč za šalo storil veliki filmski igralec. Mlada generacija bo tudi v Ameriki presegla ta kompleks prestrašenosti; že sedaj sta ustaljeni frazi oh, to deluje kot 10. september in tako težko ga je najti kot Osamo bin Ladna. Za vladajočo elito je težava v tem, da je prvi fenomen - o samomorilskem islamu - nemogoče dojeti zaradi omejenosti zahodne psihe, drugega pa je bolje pustiti pri miru - in pustili so ga, hitro so ga potlačili -, ker se ne ve, kakšni prepadi bi se odprli v ameriškem življenju in kakšne notranje spore bi razkrili drugim in samim sebi.

Roko na srce, je kdo pripravljen reči, na pamet, da so v zadeve Al Kaide vpleteni samo Arabci? Ali samo islamski skrajneži? Ali sploh samo islam? Ni zraven, tako mimogrede, iz razlogov, ki nimajo nobene zveze niti z islamom niti s težavami tretjega sveta, tudi kaka "bela", ali "zahodna", ali enostavno ameriška roka?

Vesoljski ščit, ki ga pripravlja Eisenhowerjev vojaško-industrijski kompleks, je konec koncev otrok strahu, najpreprostejša, v očeh njegovih stvariteljev, obramba pred nočno moro. Ko že gre beseda o tem, bi rekel, da bi tudi Šaronovo izgubljanje mere pri odgovarjanju na strašitve palestinskih samomorilcev lahko bilo odsev strahu, nemoči, izgube sposobnosti hladnega razmišljanja.

Kar zadeva Američane, ni čudno, da naenkrat tako široko odpirajo vrata Nata. Lahko sprejmejo nekaj, deset ali več novih članic. V najboljšem primeru se bo našel še kdo - naj omenimo tudi našo alpsko enoto? -, ki bo zamenjal ameriške specialce v visokih planinah mrkega Hindukuša. V najslabšem je tako ali tako vseeno.