Kdo bo pa delal?

"Pri nas noče nihče delati, niti tisti okrog mene niti vsi drugi."

Ogorčeno protestiranje? Ugovori? Ne, javnost se strinja. Življenje pa gre naprej. Ravnodušnost do tistega, kar bi bilo treba narediti, se je globoko zarila v zavest. Pred občinstvom je oder, na katerem se številni politiki in ljudje okrog njih prerivajo, prepirajo, vzajemno obtožujejo, pri čemer ne prizanašajo nikomur, še najmanj dvema glavnima figurama. Koštunici in Đinđiću.

Pogosto se je razpravljalo, ali so Srbi političen narod. So in niso. Količine izgovorjenih političnih sentenc so izjemne, nikjer v Evropi jih ne izgovorijo toliko. Vendar se od upočasnjene stvarnosti odbijajo, kot da nanjo niti ne vplivajo. Ko Đinđić pravi, da se v Srbiji "ne dela", niti ne pričakuje kakega miganja. Niti znakov pospešenega premikanja.

Pohiteti? Kam? Splošni cilji - gremo v Evropo, koraki, ki bodo omogočili integracijo, obračun s preteklostjo - vse to se sliši, vendar se valovi zanimanja poležejo takoj, ko se te besede izgovorijo.

V istem dnevu se, povsem naravno, izgovarjajo nasprotujoče si misli. Je treba, končno, začeti "sodelovati s Haagom"? Temu razen okorele stare (nove) opozicije, predvsem radikalcev, nihče ne oporeka. Vendar prvi človek države, Koštunica, takoj doda tisto, kar meče dvom na namero: sodelovali bomo s Haagom, "čeprav mi je slabo v želodcu", ko pomislim na ta Haag.

Đinđić je bolj radikalen. On bi vsekakor sodeloval in izročil tega ali onega s haaškega seznama, sicer bodo šle reforme k vragu, prekinjeno bo obljubljeno in pričakovano sodelovanje z Mednarodnim monetarnim skladom, Svetovno banko, pariškim in londonskim klubom, Evropsko unijo, končno tudi z neprijetnimi, Srbom nenaklonjenimi, se misli , Američani.

Moralne globine? Potreba po soočanju z grehi bližnje preteklosti, z zločini v lastnih vrstah, brez stalnega refrena, da so, ravno tako, zločine delali tudi drugi, Hrvatje, Bošnjaki, predvsem pa UCK? Tudi Đinđić, najostrejši in najbolj neizprosen med vsemi, se te teme izogiba - le enkrat v desetih dneh sem slišal kratko aluzijo na potrebo po moralnem očiščenju.

Pot v Haag, tisti njen del, ki se začne v Srbiji, je vijugasta in dolga in vsak dan na njej zraste nova ograja. Po tej poti bodo menda hodili vse leto. Ni šoka, ki bi bil izpeljan brez izmotavanja.

Tako, kot je naredil od vseh že zdavnaj pozabljeni Hruščov s svojim povsem nepričakovanim govorom o Stalinovih grozotah. Takrat so kremeljski delegati v ogromni dvorani jokali in hlipali - pretreseni zaradi resnice, ki so jo tudi sami poznali, vendar je ne bi izgovorili niti v sanjah.

Kakorkoli že, Haag je kot zoprna šolska naloga, ki se opravi, ker je treba - in samo toliko, kolikor je treba. Ljudem se je neprijetno - govorim o navadnih ljudeh - sprijazniti in sprejeti dejstvo, da je greh prisoten. Raje bi o čem drugem, o čem drugem tudi radi govorijo. O tujem svetu, ki ne razume Srbov, ki od njih kar naprej nekaj zahteva (strast dodeljevanja sankcij), o krivicah, ki prežijo na nacijo na njeni mučni poti v - no, v Evropo.

Eden redkih povsem neprizanesljivih kolumnistov, Ivan Torov, ki ga je ultraliberalnemu Danasu speljala Politika na svoji težki poti vrnitve v liberalizem, se posmehuje iluziji, da bi bilo preiskave bolje prepustiti domačim sodiščem, in dodaja, da bi Đinđič s haaškim sodiščem rad sodeloval toliko, kolikor mu dovoljuje barantanje: kolikor denarja, toliko muzike.

Obtoženi bodo na Nizozemsko odhajali, kot da med delijo z žličko. Predvsem politiki, birokrati prejšnjega režima, ki jih v bistvu nihče ne mara. Težje je, ko gre za častnike, tistega Šlivančanina, tisto vukovarsko trojico. Ni pomembno, kaj so naredili, ljudem se je težje posloviti od "vojaka", tako deluje tradicija spoštovanja vojske. Če bi morali izbirati med Karadžićem in "srebreniškim" generalom Mladićem, bi se težje odrekli temu drugemu.

Demagogijo imajo vsi tako radi. Nekateri politiki so iskreno prepričani, da deluje. Eden od predsedniških kandidatov rad brska po rodovnikih najenergičnejših novih figur in razkriva grenke podrobnosti - da je Svilanovićeva mati Albanka, da je drugi znani minister poročen z muslimanko, prodorna figura podpredsednika zvezne vlade pa ga sili k vprašanju "Odkod v Srbiji Labus?!" Resnici na ljubo, nacionalna demagogija izgublja nekdanjo ubijalsko moč, vsaj v središču, kakršno je Beograd. Za provinco ne vem.

Z vsemi pa pomete bizarni spektakel mojstra kapric iz Črne gore - stranke SNP. Ta privesek Miloševićevega režima, njegovi najzvestejši služabniki, odpadniki, ki po porazu na volitvah leta 1997 niso hoteli zapustiti zveznega parlamenta, so se spremenili v jeziček na tehtnici, od katerega je odvisna usoda odnosov s Haagom. Oni so imeli zadnjo besedo pri novem zakonu, ki bi omogočal izročitve Haagu, oni so lažno, vendar neizbežno središče moči. Nihče pravzaprav ne ve, zakaj. Ali se vsi bojijo SNP-ja ali jim vsem prav pride, da bi lahko odložili odločnejše korake? Da bi se nacija še naprej skrivala za predstavo o čuvanju "dostojanstva" - beseda, ki se menda največkrat sliši.

Ameriški veleposlanik je po televiziji povedal, za pravzaprav ni treba nobenih zakonov o sodelovanju s Haagom, zadostuje sodelovanje. Žebljico je udaril na glavico - na bistvo nekega stanja. Ravno zakoni, veliko zakonov, ovir, stranpoti, razprav, zaljubljenosti v protislovja - to je trenutno Srbija.

In glasovi,govorice. Časopisi objavijo, da so priprli posamezne haaške obtožence, nekaj ur pozneje pa, da se še vedno mirno skrivajo v svojih hišah. Poskus samomora Vlajka Stojiljkovića, uspešen ali ne , zmedo le še zaostruje . Samo mimogrede se omenja, da je minilo deset let od obleganja Sarajeva - brez omembe podrobnosti, da so ostrostrelci s Pal sestreljevali otroke oken in balkonov.

Vsega po malem, zmerno. Saj ne, da Srbija ne bi šla naprej. Ravno sem v navadni trgovini kupil slovensko alpsko mleko. Gre počasi in pogosto se ozira v preteklost. Preteklost visi nad glavami ljudi kot dragocenost, ki se je ne sme izgubiti. Izgubila bi se nedolžnost nacije, da o dostojanstvu niti ne govorimo.