Antiseminizem odznotraj

Ker je prišlo še do enega varljivega popuščanja napetosti na Bližnjem vzhodu, ki jih že desetletja doživljamo v intervalih, doživljali pa jih bomo še desetletja, poglejmo nekaj pasti antisemitizma, ki se ob vsaki napetosti dvigne in ob vsaki rundi pogajanj malo potihne.

To je čuden pojav - antisemitizem modernega časa. Niso zanimivi njegovi ekscesi, tokrat recimo zažiganje sinagog v Franciji in drugje, bolj je zanimiv njegov protislovni vsakdan. V mladosti sem imel izkušnje z njim.

V ruski šoli, ki sem jo končal pod Stalinom, je bila vsaj četrtina mojih sošolcev Židov. Razlik med njimi in nami nismo čutili. Prijateljevali smo ali nismo, vendar na to ni vplivalo poreklo.

Neprijetne pripombe o Židih sem slišal šele zunaj, ne v šoli, če sem se znašel v "čisto" ruski družbi. Pa tudi te pogosto niso segale čez mejo anekdote. Anekdote o Židih - po navadi so bili avtorji Židje - so bile duhovite. To ni bilo težko doseči. "Pravi Rusi", kot tudi mi, Slovenci, niso duhovit narod.

Prvič sem doživel šok, ko sem potoval, z neskončno počasnim vlakom, prek step, ki jih danes poznamo kot Čečenijo. Ko sem izstopil na neki postaji, se je čez perone razlegel vzklik množice: Žid! Žid! Imel sem črno brado, pravzaprav sem bil poraščen, ruska beseda žid pa je slabšalna. Nikoli nisem pomislil, da bi me kdo lahko imel za Žida, vendar sem v tistem trenutku začutil kljubovanje. Bilo mi je skoraj žal, da nisem Žid.

Antisemitizem v Rusiji in drugod v Evropi modernega časa je podtalen. Večina o tem molči ali spregovori le v "ustrezni" družbi, ko Židov ni blizu - ali pa če so v družbi tisti Židje, ki sovražijo sami sebe (so takšni - na newyorških mitingih v podporo Palestincem je pogosto slišati tudi nekega Žida, ki sovraži Žide).

Težava z antisemitizmom je v tem, da se ga večina ljudi tako sramuje, da se izogiba slehernemu povodu za ostro besedo o čemerkoli židovskem (kot o črnskem), da ne bi kdo pomislil, da imajo zavračajoče stališče. Težava je tudi v tem, da se pojem Žida pogosto meša s pojmom Izraelca. Dolgo je trajalo obvladovanje, da bi Izrael okregali zaradi česa in da ne bi bilo videti, da se pri tem kakorkoli misli na židovstvo.

Vsi tudi vedo, da je po tisoč letih pregona in po holokavstu razumljiv celo prevelik strah Židov pred novimi pregoni ali vničdajanji.

Saj niti ameriški Židje niso mirni. O tem se nikoli ne govori, vendar je znano, da je eden od očetov ameriške neodvisnosti Benjamin Franklin v kongresu v besnem govoru zahteval, da se Židom, tem "pijavkam", prepove vstop v državo. V mestih, kot je New York, so skoraj vsi učitelji Židje, ker je to bil eden redkih poklicev, skoraj do 2. svetovne vojne, ki so bili Židom dostopni brez omejitev.

V tem zapletenem ozračju polantisemitizma, ki se javno zanika, vendar živi svoje temno življenje (ruski Židje so našli izhod v množičnih spremembah priimkov in nastali so Kozirjev, Primakov, Berezovski - Židje z ruskim priimkom, nebodijihtreba), se je na svetovni sceni pojavila figura Ariela Šarona. Ko je savdski princ Abhulah v Teksasu sestankoval s predsednikom Bushem (ki nima moči, kot jo je vendarle imel njegov oče, da bi Izraelu zagrozil z zamrznitvijo denarnih daril, če ne bo priden), je najbrž čutil olajšanje, ko je Šaron tolkel po palestinskih mestih. To je bil blagoslov za arabskega državnika! Američanu je lahko prepričljiveje zagotavljal, da je za prizore katastrofalnega uničevanja palestinske infrastrukture, kar bo pomenilo leta in desetletja obnove in mednarodne pomoči, kriv predvsem Izrael.

V legendarni šestdnevni vojni med arabskimi sosedi in Izraelom pred 35 leti je bilo vse drugače. Ker so jo začeli Arabci in jih je Izrael s svojo organizacijsko, vojaško in duhovno superiornostjo dotolkel v nekaj dneh (uradno v šestih, dejansko pa samo v treh), se zahodni Evropi, še manj pa Ameriki, ni bilo težko postaviti povsem na stran židovske države. No, to se spreminja.

Zahodna Evropa misli bolj zapleteno. Mogoče bi tudi Amerika mislila tako, če ne bi bilo 11. septembra, ki je poenostavil pogled na nasilje in na krivca za nasilje. Krivi so teroristi. Izraelci pa, po Američanih, to niso. In formalno res niso. Vendar je ravno prizor izraelskega državnega vračanja (preblago je reči "pretirane uporabe vojaške sile") z nasiljem nad Arafatom in Palestinci začel delovati tako, da rabi za molčeče vzpodbujanje antisemitizma.

Vendar ne moremo za antisemitizem dolžiti Rdečega križa, ki obtožuje Šarona, da zdravnikom in medicinskemu osebju teden dni ni dovolil dostopa do ranjencev pod ruševinami Dženina. Ne moremo pa se izogniti osnovnim dvomom o značaju človeka, čeprav ga podpira večina prestrašenih izraelskih prebivalcev, pa naj ga ljubijo ali ne, če sredi besnega uničevanja ukaže začetek gradnje še enega - največjega! - izraelskega naselja v srcu tistega, kar naj bi bilo palestinska država.

To je kot pri Shakespeareju, le da ta Shylock ne zahteva samo obljubljenega "funta mesa", ampak nove in nove funte.

Tisto, kar je Izrael zaradi proklamirane arabske želje po uničenju židovske države lahko dosegel leta 1967 - da je največji del civiliziranega sveta avtomatsko na njegovi strani -, danes ni več mogoče. Ariel Šaron je v ljudeh ubil simpatije. Čeprav s tem ni opravičen nikakršen antisemitizem, mu general takorekoč polaga preprogo. Najgloblje v sebi si želi, da bi se Palestincem zgodilo to, kar se je nekoč Židom - pregon in izginotje. Zveni paradoksno - Ariel Šaron je prevzel vlogo antisemita.