Se bati ali ne?

Po sedmih letih sem spet v New Yorku. Ali se v tem času lahko kaj od njegove kolosalnosti spremeni? Moj stalni dosedanji vtis o mestu je sovpadal z znanim opisom Jeana Paula Sartra: newyorške avenije izžarevajo svobodo in širino. Niso le široke - take so tudi pariške. Značilnost Manhattna so človeško sprejemljivejši prazni prostori med nebotičniki. Skoznje mesto diha. Skoznje je svobodnejše.

Tega je vse manj. Nebotičniki kot kakšen virus New Yorku odžirajo prostor. Sonce postaja temnejše. Kot da je vse manj zraka. Ironija 11. septembra je v tem, da je na eni sami točki odprl prazen prostor, ki ga je primanjkovalo. Da bi kolosalno zaprtost ublažili, bi bilo seveda potrebnih tisoč terorističnih napadov. Tega 11. september ni storil. Manhattan gre brezobzirno po svoji poti. Gradijo v višino, hkrati pa se izgublja občutek prostornosti. Manhattan je v mojih očeh zdaj, po sedmih letih, bolj zaprt, kot je bil ...

No, to sem pričakoval. Nekaj drugega se mi je zdelo novo. Da bi našel primerjavo, bi se moral vrniti precej let nazaj. In tisto bi bilo še bolj ironično kot izginjanje občutka prostornosti. Na misel mi prihaja nekdanja Moskva z nadzorom življenja, s celo filozofijo nadzora.

Vstopim v visoko poslovno zgradbo blizu Times Squarea. Odkar se je zgodila tragedija, imajo vsi stražarje in vsakdo, ki vstopi, mora pokazati osebni dokument. Takega s fotografijo, seveda. Debeli in dobrodušni črnec ga zahteva tudi od mene. Pokažem mu edini dokument, ki ga imam - potni list. Hitro in skoraj opravičujoče pogleda fotografijo. Za kakšen dokument gre, ga sploh ne zanima. Vrne mi dokument s to edino pomembno sestavino - fotografijo - in me spusti v zgradbo.

V naslednjih dneh me spušča noter tako, brez fotografije. Saj se že poznava ... Tega spodrsljaja normalni stražar iz starodavnih sovjetskih časov ne bi storil. Problem je v tem, da Amerika ni navajena preverjati ljudi, vsaj v vsakdanjem življenju ne. Instinkti demokracije so preveč neposredni. Čemu sploh preverjati človeka - razen če obstajajo otipljivi sumi. Zdi se, da se vsiljene dramatične spremembe vedenja, ki jih prinaša 11. september, šele začenjajo ali pa se sploh še niso začele. Mediji vsako minuto zahtevajo od naroda, da se zresni in začne gledati okrog sebe. Narod se strinja, vendar ni navajen na to.

O tem dramatično priča nadzor na letališčih. Nadzor na frankfurtskem letališču je trikrat strožji kot na newyorškem. Ena nadrobnost. V Frankfurtu mora potnik izprazniti žepe do zadnjega kovanca. V New Yorku ga za žepe sploh ne vprašajo. Vsaj mene niso Seveda je mogoče, da imajo kake posebne naprave, ki zaznajo vse, tudi tisto, kar je v žepih. Mogoče.

Gre za to, da se je v Ameriki spremenilo obnašanje vlade ali, če hočete, režima - to je nov izraz, ki ga je slišati med liberalci (ki, malo sramežljivo, še obstajajo) -, vendar ljudje ostajajo instinktivno zvesti običajem, ameriški običaji pa resnično niso totalitarni.

Sprašujem se, kdaj se je sprememba v Ameriki zares začela in v kolikšni meri je lahko, kar zadeva ta glomazen narod z dvema jezikoma - da, z dvema, z angleškim in španskim -, učinkovita. V kolikšni meri lahko prepričljivo vpliva tudi na mnenje tujcev o navadnih Američanih. Strah pred komunizmom je vedno deloval neresno - kaj bi komunizem lahko naredil Ameriki? Pravo bistvo McCarthyjevega napada ni izhajalo iz nevarnosti same, bilo je izgovor za uvajanje nadzora življenja. Potem je prišlo do farse, ki še traja - boja proti kajenju. Če bi radi videli, kako izgleda ta farsa, se sprehodite po kaki od stranskih ulic blizu Aleje dveh Amerik. V vznožju nebotičnika z najmanj štiridesetimi nadstropji, se prek širokega pločnika, kakih osem ali več metrov visoko, bohoti ogromen baldahin, pod njim pa je dobro viden napis Pod baldahinom je prepovedano kaditi! Kampanjo so pripeljali do absurda - razen v glavah tistih, ki jo izvajajo iz nemedicinskih pobud: da bi ljudje dobro pazili, da ne prekršijo puritanskih norm ... Ne, kampanja proti kajenju, v Evropi morda medicinska, ima v Ameriki povsem drugačen pomen.

Bil je svetovni trgovinski center. Ni ga več. Za sabo je pustil praznino, ki jo poskušajo zapolniti z novo budnostjo. Polnijo jo iz dneva v dan. Pa je slišati govorice, da bo nekdo napadel Brooklynski most. Pa je slišati (resda brez zanesljivih podatkov), da obstaja možnost, da bo eksplodiral Kip svobode. Mediji hitro postajajo živčni: nobena teh "sporočenih" grozot ni taka, da bi v središču zanimanja ostala več kot dan-dva. Njeno mesto zavzame nekaj ravno tako razburljivega, četudi ne terorističnega, na primer najdeno truplo prostovoljke Chandre Levy in možnost, da so jo ubili, zadavili, razsekali v washingtonskem parku.

Podpredsednik Cheney je rekel, da je možnost novega velikega terorističnega napada "skoraj gotova". Mediji bodo izpustili tisti skoraj - rekli bodo, gotova je. Narod posluša. Narod verjame in ne verjame. Bolj kot vlado ali režim bi rad ohranil tradicijo. Tradicija pa ne vključuje ravno neke velike skrbi za varnost. V tem imamo Evropejci s svojimi izkušnjami prednost. Le da o tem ne govorimo.