Prava tarča

Tišina v Kabulu. Nemški vojaki v svojem taboru. Edinem varnem mestu v tej polzavezniški, polsovražni državi. Satelitski prenos tekme na nogometnem svetovnem prvenstvu, nemško moštvo zmaga. Navdušenje vojakov. Komandant pojasnjuje občinstvu v domovini: to je dobro za moralo vojske.

Angleški vojaki v Kabulu. Satelitski prenos tekme, zmaga angleške reprezentance. Komandant sporoči domovini: odlično za moralo.

Nobene podrobnosti si nisem izmislil. To je ozračje, ki prevladuje po svetu v času nogometnega prvenstva. Ni povsem novo. Nekoč sem v tej kolumni zapisal, da je nogomet tisto edino področje človekovega zanimanja, na katerem se nacionalizem lahko vzpodbuja, z njim celo pretirava, brez zadržkov. In sramu.

Američani so nekaj podobnega z zanemarjanjem vseh drugih naredili na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju. Ravnodušno so celo užalili Ruse. Takrat so jim to nekoliko zamerili. V tolikšni meri, kolikor si svet (razen "osi zla") danes drzne nekaj zameriti Bushevi Ameriki.

Pri nogometu so meje sramu povsem odpadle. Z nepričakovano neposrednostjo pridejo na površje nacionalni ponos, predsodki, strasti. In dobivajo javno strinjanje, celo vzpodbudo od državnikov. Umirjeni kancler Schroeder skače s stola ob zmagovitem golu, ki je Nemce spravil v finale.

Dušimo se v zastavah. Ne samo v Ameriki, kjer po 11. septembru zastave vihrajo, pogosto razcapane in umazane, celo z najmanjših hiš v predmestjih New Yorka.

Anglija je dolgo pred prvenstvom tedne in tedne živela za Beckhema. Trepetala za njegovo poškodovano nogo. Resni znanstveniki so zanemarili svoje delo in se zlili z množico v nacionalni enotnosti. Zastava svetega Jurija je postala še enkrat simbol, ki ga spoštujejo vsi.

Za nekatere države je imela želja po zmagi drugačno pojasnilo: bila je odrešilna bilka. Ubogim Argentincem se je zdela kot izhod iz strahotne krize, ki ji ni videti konca - igralcem pa so že prej povedali, da ne bodo dobili bonusov, četudi se domov vrnejo s pokalom. Bi Mednarodni denarni fond malo zrahljal stroga pravila in izpljunil kako milijardo, če bi se Argentina ovenčala s slavo na igrišču?

Na tem igrišču so pozabljeni vsi najmodernejši "trendi" družbe, vse te globalizacije, združevanja držav, skupni pohodi proti terorizmu. Ne vemo, seveda, ali bi bila nevihta nacionalnih občutkov sprejeta, če bi šlo za Severno Korejo. Vendar, vse je mogoče, za trenutek. Kot da smo se vsi vrnili v 19. stoletje, v norost plemenskega ponosa.

Si lahko predstavljamo tako eksaltacijo, če bi na igrišče pritekla enajsterica iz Evropske unije?! Ali izbrana vrsta Atlantske zveze? To so pojmi brez notranjega čustvenega naboja. Multinacionalkam ne pride na misel, da bi se zavzemale za "globalna" moštva. Ravno narobe.

Adidas v Franciji zavzeto poudarja vrednote francoskega moštva - vse do njegovega žalostnega konca. Ta isti Adidas isto počne za nacionalne barve Nemčije, Italije, Portugalske.

Svet dobesedno živi v znamenju nacionalnega. Teoretiki združevanja narodov in držav v brezimne nove celote, kjer vladajo računalniki in borze, se sramežljivo - resda občasno - oddaljujejo v ozadje scene. Reprezentance se trudijo pred tekmo peti himno, ki jo sicer gotovo pozabijo, ko igrajo v klubih drugih držav.

Po spletu okoliščin je ravno v tem času - kar zadeva nogomet, precej melanholičnem za Slovenijo, sredi tistega prepirljivega provincijskega debakla - spregovoril cvet naše inteligence. O nečem samo sorodnem. O tem, da moramo paziti, kako bomo ob vstopu v integracije ohranili samobitnost.

Samobitnost smo obranili pred desetimi leti. Pred centralizmom v Beogradu. Roko na srce, imeli smo tudi neke karte, ki so nekaj vredne - bili smo gospodarsko močnejši. V evropske integracije vstopamo s karto manj - gospodarsko smo šibkejši.

Nogomet, bolje rečeno njegovo ozračje, mogoče lahko pomaga. Treba je videti, ali ga lahko brez nekaterih igralcev in trenerja spet oživimo. Vsi nam kažejo, da je to nacionalno pomembno. Primitivno? Morda.

Očitno se izkoriščajo nacionalna čustva, vendar to pomeni, da so še danes velik rezervoar. Najostreje niti ni v nogometu. Indija in Pakistan se v kriketu niti ne želita srečati. Škoti so imeli težave - naj navijajo za angleško reprezentanco? Nekateri so storili ta usodni korak, nekateri ne.

Pod tanko plastjo civiliziranosti ležijo tone agresivnosti. Bomo še videli, ali bo ostala pod nadzorom razuma. To ne bo odvisno od multinacionalk. Italijanska užaljenost, ki je pripeljala do izgona korejske zvezde, igralca Perugie, ker si je drznil zabiti gol Italiji, je naletela le na nasmešek. Jezo so ocenili kot pretirano, vendar razumljivo.

Multinacionalke, kot sem rekel, vedo, kaj delajo, ko hkrati navijajo za nacionalne barve različnih reprezentanc. Če bo treba, bodo jutri navijale tudi za nacionalne predsodke. Bistvo je v tem, da nacionalno ni izbilo na površje zato, ker gre za nogomet. Gre za največjo prvinsko moč, na kateri počiva današnji svet. Celo globalizacija se mora nasloniti na to moč.