Drugi scenarij

Misel, ki je pri nas ni še nihče uporabil v tem smislu, bi si lahko izposodili iz zdravniške prakse. Bolnik lahko pri zapletenejših primerih zahteva "drugo mnenje". Resda je pogosto podobno prvemu, vendar praksa obstaja, cele medicinske ustanove, še posebej v Ameriki, se ukvarjajo z drugim mnenjem.

Če gre verjeti tistemu, kar nam uradno govorijo iz dneva v dan, se hitro, energično in brez zaostajanja pripravljamo na vstop v Evropsko unijo, če pa nam bodo šle prilike - in Američani - na roko, tudi v Nato. Glede slednjega niti mi sami niti tujci ne omenjajo več tako pogosto pomanjkljivosti naše vojske. Pred zaveso, ki naj bi se kmalu dvignila, stojimo zravnano, z dvignjeno glavo, le malo treme še imamo.

Ne skrbi nas niti, kadar iz Evropske unije pridejo nenavadne sprotne pripombe kakega Verheugna ali Prodija, da bi se zadeve lahko tudi zavlekle. Vsaj malo odložile. Koliko je to malo, se ne ve. Pogumno ponavljamo, da bomo dogovorjenega dne pripravljeni.

Zdi se, da nas to, da do zadnjega trenutka ne bomo vedeli, kolikšen bo naš dejanski delež v tako imenovanih strukturnih fondih, ne skrbi preveč. Rekel bi, da kar zadeva denarno vrednost našega vstopa, veselo korakamo z zavezanimi očmi - kot tisti slepci na Bruegelovi sliki. Ideja vstopa je prevelika, da bi nas medle podrobnosti.

Hrvatom, ki so nagajivi do nas - skoraj ves čas -, včasih odmahnemo z roko, kot da jih vnaprej opozarjamo, da smo lahko tudi neprijetni, ko bomo enkrat branili schengenske meje. Vse glasnejši prepiri med Francozi, Nemci in Angleži glede tega, ali bo pomembnejša Komisija ali bodoči predsednik Unije, kot da našega političnega vrha ne zanimajo, vsaj javno ne. To so veliki trije in molče se strinjamo, da bodo obstajali bolj enakopravni in manj . Ko zase rečemo, da želimo biti enakopravni, niti ne pojasnjujemo, kaj resnično mislimo s tem.

Videti je, da bomo vstopili in da se nihče ne sprašuje, ali bo tvorba trajala desetletja ali stoletja, ali pa gre le za poskus. Najmanj se omenja možnost, da bi kmalu prišlo do krize tega poskusa.

Ne zanimajo nas zgražanja orakla nemškega resnega novinarstva, Die Zeita, da je vrh Unije preobremenjen, da se je osebje Komisije v tridesetih letih v odstotkih povečalo trikrat bolj kot prebivalstvo držav članic, da se ukvarja s tisoč stvarmi, ki bi morale ostati v pristojnosti članic ali lokalnih oblasti (kakovost vode, oblika traktorskega sedeža ali glasnost kosilnic), in da je že čas za novo decentralizacijo Evrope, ki se bliskovito centralizira.

Kar zadeva Nato, je postal kot Biblija, ki nam je ni treba brati. Zadostuje, da postavimo dlan na platnice in tako prisežemo. Kolikor vem, še nihče od naših politikov ni komentiral izjemno pomembne izjave ameriškega namestnika zunanjega ministra in filozofa nove ameriške vojne doktrine Wolfowitza, da se "z nalogo določa sestava koalicije in ne narobe". Torej, zbogom obvezni Nato! Pomembno je, koga bo Washington v določenih okoliščinah, recimo ob napadu na Irak, želel imeti ob sebi, če bo sploh koga želel.

Z drugimi besedami, v Evropsko unijo in Nato vstopamo, bog daj, v trenutku njunega vrvenja, ne stabilnosti. V primeru Nata celo tudi verjetne strukturne nemoči. Očitno ni več zadosti majhen za Evropo, ne vidi pa se, ali bo zadosti velik za svet. Še bolj pomembno je, ali si bodo vrhovi Nata enotni, koliko sveta morajo zajeti.

Gerhard Schroeder je ravno - resda sredi predvolilne kampanje - spregovoril o vlogi "nemškega naroda" in da je veliko vprašanje, koliko bo ta nemški narod hotel plačati za to ali ono akcijo. Besede "plačati" v tem smislu in tako odkrito že dolgo ni bilo slišati v medsebojnih odnosih članic Nata, pred mogočimi skušnjavami a la Irak.

In v teh trenutkih očitne negotovosti glede prihodnosti nimamo "drugega mnenja", tistega za vsak primer. Nič ni slišati o "drugem scenariju" za primer, če bi se vstop v Evropsko unijo zaradi nenadnih razlogov zavlekel ali če nas ne bi sprejeli v Nato. Kljub zaupanju v ti dve ustanovi in verjetju, da nas bosta sprejeli - ali ne bi bilo naravno, da se politična elita vpraša, in to pred občinstvom, ali je neizbežno, da potem propademo? Bo naša majhna (kot vedno poudarjamo) država izginila v vrtincu sporov od Zahoda do Rusije, če bi ostali sami?

Spomnil sem se Čehoslovaške leta 1938. Pred muenchensko kapitulacijo zahodnih demokracij pred Hitlerjem, ko so se odločile, da odpišejo to "daljno, malo znano deželo" (Chamberlain). Ta majhna, malo znana dežela pa je takrat imela boljšo oklepno vojsko od nemške in mogoče je, pravijo strokovnjaki, da se je Hitler tedaj ne bi upal napasti! Vendar so imeli samo en scenarij, in sicer brezpogojno zvestobo Parizu in Londonu. Ker sta jih odpisala, so se Čehi odpisali tudi sami. "Drugi scenarij" ni obstajal.

Evropska unija je kot idealna shema za mirno mednarodno sobivanje nastala v času hladne vojne. Tako kot Nato. Nove članice, razen Avstrije, Finske in Švedske, je sprejemala kot stran v sporu, zato je, razumljivo, z njimi postopala drugače, izdatneje, kot bo postopala z nami, v "enotnem svetu".

Grčija ne bi imela podobnega BDP-ja kot mi, če je ne bi sprejeli v okoliščinah hladne vojne, na kar nove kandidatke ne morejo v nobenem primeru računati. Ne morejo računati niti na pomoč, ki jo je Unija prej velikodušno delila, niti s tako močnimi glasovi. Ne le s takim, kot ga imajo "veliki trije", ne kot Španija, Italija itn., niti s takim ne, kot ga ima Grčija.

Pa naj bo tako. Dokazujejo nam, da se tudi takšen močno zmanjšan položaj izplača. Vendar me še vedno muči naslednje: imamo tisti "drugi scenarij", da bi se lahko imeli za absolutno neodvisne vsaj v razmišljanju o sebi? Ali vemo, da lahko preživimo, če ne vstopimo v Unijo, da o Natu niti ne govorim? Moramo propasti, ali pa se da tudi brez njih živeti razmeroma dobro, vsaj skromno? Kaj pa, če bi se dalo celo veliko več kot to?

Mogoče nam bodo dokazovali, seveda, da je že sama misel o "drugem scenariju" bogokletna. In da je nacija nacija - tudi če nima rezervnih rešitev.