Jurij Gustinčič

 |  Mladina 34  | 

Strah, naš sopotnik

Nasilje človeka in nasilje narave

Nenavadno sem se počutil, ko sem se znebil strahu pred letenjem. Prej me je spremljal nenehno. Začelo se je pri vzletu, z vsakim trepljajem letala je postajalo vse močnejše in nehalo se je šele po pristanku. Nekoč pa sem med poletom opazil, da me ni več strah. Mogoče je strah izginil zaradi vedno bolj pogostega letenja. Zdaj sem ozdravljen, strah se med poletom ne vrača.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jurij Gustinčič

 |  Mladina 34  | 

Nenavadno sem se počutil, ko sem se znebil strahu pred letenjem. Prej me je spremljal nenehno. Začelo se je pri vzletu, z vsakim trepljajem letala je postajalo vse močnejše in nehalo se je šele po pristanku. Nekoč pa sem med poletom opazil, da me ni več strah. Mogoče je strah izginil zaradi vedno bolj pogostega letenja. Zdaj sem ozdravljen, strah se med poletom ne vrača.

Dvajseto stoletje je bilo čas organiziranega vojaškega državnega nasilja. Imeli smo jasno označene vojne, z dogovorjenimi cilji, iluzijami in napakami, strah je imel zato tako rekoč organizirano obliko. Takšen strah je preveval predvsem Evropo, skupaj z Daljnim vzhodom.

Amerike se je strah dotikal od daleč, čeprav je tudi ona izgubljala svoje sinove, vendar ob strani. Drugje se strah ni rojeval samo zaradi delovanja vojska kot celote, ampak tudi zaradi vedenja vojakov.

V tem so prednjačili Rusi. Neverjetno je, kako hitro so poznejši dogodki potisnili v pozabo morebiti enega najstrašnejših pojavov v drugi svetovni vojni - množično, v popolnem pomenu besede, posiljevanje Nemk po vstopu sovjetskih čet. Posiljevanje je imelo literarno pobudo. Pisec Ilja Ehrenburg je v vrsti svojih zapisov (zaradi katerih vojaki teh časopisnih strani niso uporabljali za cigaretni papir!) vzpodbujal maščevanje tudi nad Nemkami. Posvečal jim je sarkastične stolpce, v katerih je ves njihov bojda pokvarjen značaj združil v imenu Gretchen.

Kako hitro so Nemci potem na občutek strahu, ki je bil neizbežen, pozabili! Pozabile so tudi vse Nemke. Ko je neki Rus, Gorbačov, prišel na obisk v združeno Nemčijo, so ga sprejeli kot največjega junaka. Groza iz leta 1945 je pozabljena.

So se Američani izognili občutku strahu pred vojno? V sebi bi ga lahko imeli od državljanske vojne, po brezobzirnem pohodu severnjakov pod vodstvom generala Shermana (tistim, ki je rekel "Edini dober Indijanec je mrtev Indijanec.") na jug, ko se je netilo, požigalo in posiljevalo. Vendar čas naredi svoje. Pozabljeno je nasilje slavnega generala na lastni zemlji.

Američani so pravzaprav živeli brez strahu pred splošnim nasiljem, tako kot tudi Britanci do blitza nad Londonom. Vietnam je Ameriko oplazil, vendar od daleč.

Bolj ji je, notranje, v spominu ostalo drugo nasilje in drug strah - pred "veliko depresijo" v tridesetih letih. Roosevelt je tedaj državo rešil z new dealom, mešanico svobodne pobude in državnega socializma, malo izposojenega od očeta ameriškega socializma Normana Thomasa. Visoka elita tega Rooseveltu ni nikoli odpustila. Ko se je zgražala nad "socializmom", je pravzaprav mislila na Roosevelta.

Sedanji Bush se je zelo oddaljil od velikana ameriške ustvarjalne državnosti. Vendar danes 50 milijonov Američanov, od vseh 250 milijonov, nima nobenega zdravstvenega zavarovanja, poleg tega so parttimerji, tj. zaposleni le začasno.

Skratka, Amerika je bolje poznala posredne vrste nasilja - in zato manj strahu - kot neposredne. Vse do 11. septembra, pravijo. Nemogoče pa je reči, kolikšen je dejanski obseg strahu zaradi tega dogodka. Nekateri menijo, da vrhovi z najavami novih napadov množičnega terorizma strašijo ljudi, ker strah še ni dovolj očiten.

Na Evropo so jezni. Pravijo, da ni dovolj sočustvovala z ZDA.Res, Evropejec je v tistem trenutku nekje v podzavesti pomislil: "Tako, zdaj ste nam v strahu vsaj nekako enaki; mi že več kot sto let ali na stotine let živimo v strahu."

Kako bi se ali kako se bo Evropa odzvala na napad, podoben tistemu na New York in na Washington, je nemogoče reči. Ni izključeno, da bo malo drugače. Izostal bo element zgroženosti in prizadete nedolžnosti. Staro celino na navzočnost nenadnega nasilja poleg tega nenehno opozarjajo Ira, Eta, Rdeče brigade ...

Nastopa nekaj, kar je tuje organiziranemu nasilju prejšnjega stoletja - nasilje negotovosti. Podobni smo ljudem, ki gredo v divjino. V torbi moramo imeti zdravila in povoje. Nasilje se seli v vsakdanje življenje, z njim pa tudi strah pred - no, pred neznanim novim.

In v takem trenutku izvemo za azijski oblak! Nad največjo celino, ki je le delno kriva za vse slabo, kar se ji dogaja, se kopiči množica plinov, za katero že zdaj, tudi ko gre za poplave v naši bližini, pravijo, da se ne ve, kje se bo ustavila. Niti znanstveniki ne vedo.

To je, spet, posledica tistega, kar so želeli malo ustavili v Kjotu, pa niso. Za Američane, ki tega zelo skromnega podviga ne sprejemajo, trenutek spoznanja še niti ni blizu. Način svojega zapravljivega življenja so osvojili kot ideološki dosežek, povzdignjen v ameriški način življenja. Mogoče jih bo iz prijetnih sanj prebudil tajfun - ki bi lahko potopil dragoceni del ameriške urbane kulture, New Orleans.

Pisec kolumne je ozdravljen strahu pred letenjem - s samo rutino letenja. Amerika in Evropa se bosta vrsto let zdravili zaradi negotovosti nasilja, ki prihaja v najrazličnejših kombinacijah. Imeli bomo nasilje terorizma pod azijskim oblakom, ki bi, če bo ostal neukročen, spominjal na kugo, ki je uničevala Evropo med stoletno vojno.

To bi bilo nasilje človeka, združeno z nasiljem narave. Morali se bomo torej navaditi na novo vrsto strahu. Kdo danes še omenja Brandtovo komisijo, ki je hotela zapolniti prepad med severom in jugom? Kdo se spominja znamenitih zasedanj Generalne skupščine na to temo? Junaki naših dni so veliki negativci kot Enro, ne pa pridigarji globalnega sporazumevanja. Zaznamo nevarnosti, vendar brez velikega upiranja drsimo v negotovost katastrof. Med napadi 11. septembra in poplavami v srednji Evropi teče nit nove vrste ogroženosti. Dve strani enega in istega nasilja. Sicer pa se bomo navadili tudi na to.