Sladke muke samopomilovanja

Značaj človeka - in politika - razkrivajo detajli. Koštunico in Labusa, kandidata, razkrivajo srbski dolgovi.

Ne gre za dolgove dobrodušni zahodni Evropi in Ameriki ali Pariškemu klubu, ki je sedanji Jugoslaviji odpisal dober kos skupnega dolga, ampak za dolg Kitajski. Je treba od Pekinga zahtevati, naj se zgleduje po Zahodu?

Koštunica miroljubno pravi, da od tujcev ne gre zahtevati ravno vsega. Nekaj je vendarle treba vrniti. Labus patetično in kljubovalno: Nikoli! Z vsemi močmi se je boril, da bi Zahodu vrnili čimmanj. In boril se bo še naprej. Zakaj bi se do Kitajske vedli drugače? Ne, kot lev se bo boril za odpis tudi tega srbskega dolga.

Spor zrcali dve plati enega nacionalnega občutka. Reformator Labus ne da. Koštunica tudi brez fičnika v žepu ostaja ugleden. Rad bi odseval neko staromodno častnost .

Dve osebnosti neke nacije, ki se kobaca na robu pomanjkanja po veličastnih štirinajstih letih Miloševićeve vladavine. Narod je postavila v nebesa - vendar v strganih hlačah.

Srbija je, kot kaže nedavna propadla predsedniška bitka, zmes protislovij, ki jim je sojeno, da bodo obstala. Razprave ne rabijo iskanju izhoda, ampak cementiranju samih protislovij. Koštunica ob tem ohranja "nebeškost" nacije, Labus pa občasno deluje kot trgovski potnik z dobrim znanjem angleščine, ki bi rad nebeško usodo dosegel hitro, karseda hitro, naj se zgodi, kar se hoče.

Zraven je še nekdo, čeprav je izjavil, da televizijskega dvoboja kandidatov ne bo videl, ker mora takrat gledati pomembno košarkarsko tekmo. Zoran Đinđić, premier Srbije. Predsednik Koštunica ga tako globoko sovraži, da kljub obljubi, da bo poosebljen ferplej, rokavice odvrže sredi dvoboja.

Je Đinđić časten človek, se glasno pred vsem domačim občinstvom sprašuje Koštunica. Omenja megleno možnost, da je Đinđić povezan z mafijo. Kje so dokazi, patetično vzklika Labus. Prihaja trenutek v slogu domače tradicije: no, reče Koštunica brezskrbno, tako berem v časopisih. To je klevetanje, odvrača reformator.

Srbija meša veliko in majhno politiko. To se ni spremenilo niti v dneh najusodnejše bitke za predsedniški položaj, kateri je eden od nasprotnikov, Koštunica, le sekundo prej želel vtisniti pečat filozofske mirnosti in dostojanstva,medtem ko se je drugi ves posvetil hvaljenju še ne prispelega blaga svetlega jutrišnjega dne - ne v neki daljni prihodnosti, ampak takoj jutri, najpozneje pojutrišnjem.

Med tem, ko sta se dva kandidata tako dajala, so volitve drsele k neizbežnemu polomu (več kot petdeset odstotkov vzdržanih glasov) in v ozadju se je sukal mojster "konjukturnih nihanj", padajoči in vedno znova vstajajoči vodja radikalcev Šešelj. Čaka, v bistvu potrpežljivo, svoj trenutek, ko bo ravnodušnemu in negotovemu narodu zaradi vseh političnih prepirov prekipelo in bo zahteval "močnega človeka".

V tem je negotovost srbskega položaja in izhoda, ki ga niti ne iščejo, za katerega ni časa. Če bi ob tem vprašali, kaj je to Velika Srbija in ali je mogoča, bi bil odgovor najbrž vseh politikov na prvo vprašanje ugoden, na drugo pa negotov.

Velika Srbija v vseh glavah obstaja celo brez potrebe, da bi zares bila velika. Po njej se hrepeni, pokrito z negotovostjo. To je misel, občutek, tradicionalni način razmišljanja. Nič ni treba narediti, da bi bila, ona je.

Včasih to sprejemajo tudi tujci. Javna skrivnost je, da so Američani pred to vojno verjeli, da je treba Srbijo malo upoštevati , ker je" regionalna velika sila". Potem je bila, pri Američanih, nekaj časa "ključni element mirovnega procesa". Zdaj je najbrž le še epicenter Balkana, vendar je tudi to nekaj.

Srbi globoko v duši verjamejo v veličino svoje države, ne glede na to, kako strgane so hlače. Težave so prišle zaradi spleta nesrečnih okoliščin ali zaradi zle narave nekega voditelja ali zaradi - zaradi tega najbolj - krivice, ki ni mogla najti težje žrtve od nedolžne nesrečnice, Srbije.

Zdaj se Srbija igra demokracijo - dobesedno, v prepirih, znotraj strank, med strankami, še bolj pa med koalicijo. Pri tem pa nihče niti za hip ne pozabi na "tisto pravo" - da se Srbiji dela krivica. Ne ve se točno, kdaj se je to začelo. Morebiti že takrat, ko je po smrti carja Dušana (čez noč) razpadel imperij, takrat resnično najmočnejši na Balkanu.

Usodi se torej ne da pobegniti, nikoli se ni dalo. Vendar je znotraj te krivice mogoče vse. Poteze se lahko vlečejo, ne meneč se za okoliščine, z neverjetno hitrostjo, od konzervativnosti, ki se večini zdi tudi najrazumnejša (zato bo Koštunica slej ko prej zmagal, če mu ne bo podstavil noge kak Šešelj, ki bi ga večina volila iz kljubovanja), do najudarnejšega liberalizma, ki bi ljudem vsilil reforme, da bi se država stresla.

Kakega bi lahko začudilo, da sta dva generala, ki sta pod Miloševićem vojsko vodila v rušilne pohode, od Hrvaške in Bosne do Kosova, Perišić in Pavković čez noč postala zagovornika vstopa v tisti od vseh Srbov osovraženi Nato. V sklopu srbske miselnosti to ni čudno. Seveda ni čudno niti, če predsednik prisega zvestobo daytonskemu sporazumu, ki predvideva celovitost Bosne in Hercegovine, hkrati pa Republiki srbski sporoča, da je od domovine ločena le začasno in da se bo nekoč vrnila k materi.

To niso napake vrele dnevne politike niti izrazi skrite zahrbtnosti. To je stvarnost razmišljanja: ve se, da se narodu nenehno dela krivica, zato se mora tu in tam dati duška svoji tradiciji.

Srbija ve, da bo morala izvajati reforme, deloma jih že izvaja, vendar bi rajši videla, da bi šlo skozi brez njih. Iti skozi je najgloblja želja, glas instinkta. Če bi bilo treba pojasniti zakaj je tako, bi se izvlekli argumenti iz bogate zakladnice samopomilovanja, s katero se Srbija uvršča med najbogatejše države. Če ga ne bi bilo, bi si Kosovo zagotovo izmislili.