Naložbe in iluzije

Ne verjamem, kar slišim. Vodilni svetovni proizvajalec turbin, ki je bil pripravljen odkupiti Litostroj (nismo dali tega ponosa nacionalno socialističnega, želeli smo, da propada v našem naročju), je sedaj tudi sam pred stečajem. Ironija sodobnega gospodarstva ne bi mogla biti popolnejša. Pravijo nam, naj se prodamo močnemu tujemu partnerju. Potem pa se pokaže, da je partner manj močan, na dolgo progo.

Za nas je novejši čas poln primerov iluzornih naložb. Obstajala je, na primer, slovenska naložba v preostalo nekdanjo Jugoslavijo. Propadla je pred dvanajstimi leti iz političnih razlogov. Tega smo bili veseli kot otroci. Strahovito nas je prizadela izguba trga, vendar smo se izvlekli, ker so bila že v Jugoslaviji naša vrata na Zahod več kot odškrnjena.

V naslednjih letih smo odmahovali z roko, ko je kdo omenil Jugoslavijo. Dokler ni padel Milošević. Kot da se ni nič zgodilo, avtomobili naših poslovnežev spet hitijo na jug in na Skadarlijo.

V oklepaju: nekaj majhnih slovenskih poslovnežev ni juga nikoli zapustilo; odhajali so potiho in ohranjali slovenski nacionalni interes.

Ves čas, tudi v najhujših časih. Tudi pred Daytonom, ko Jugoslavije nismo priznavali, ne le potem. Za nekatere ta naložba ni bila nikoli iluzorna.

Kakšna bo naložba druge vrste, ki nam jo ponujajo kot vir največjega nacionalnega ponosa, ko bomo vstopili v Evropsko unijo- schengenska meja? Ponosni moramo biti, da Evropo branimo pred nepoklicanimi iz spodnjega Balkana, Rusije in vse Azije. Škoda, da to toliko stane in da bodo drugi nerado segli globlje v žep, ampak sprijaznili smo se že z usodo, da bomo za obzidje, ki bo delilo civilizacijo od necivilizacije, plačali čez mero.

Dobra ali slaba naložba? Evropa nas bo trepljala po ramenu. Kvarili si bomo odnose s tistim spodnjim svetom in ta nam bo to dal čutiti. Slovenci - policaji Evrope.

Mogoče je naša nacionalna težava v tem, da usodne korake naredimo ali zelo pozno ali v nepravem trenutku. Iz Avstrije smo se ob koncu prve svetovne vojne odločili oditi šele, ko se je že potapljala in ko smo le z združitvijo z Balkanom lahko rešili največji del teritorija, sicer bi spadali med poražence.

Med razglasitvijo samostojnosti je bilo v parlamentu slišati besede, da popravljamo "napako iz leta osemnajstega". Kakšna neumnost, rešili smo si kožo! Naložba v Jugoslavijo je bila neizbežna, čeprav dvoumna poteza.

Tudi v Evropsko unijo vstopamo, seveda, pozno. Ne le, da ni več tiste širokogrudnosti, s katero je tedanja Unija sprejela Grčijo, Španijo in Portugalsko. Danec Rasmussen, predsedujoči, slavnostno obljublja, da sedanje kandidatke po vstopu " ne bodo v slabšem položaju kot pred tem". Mislili smo, da nam bo a priori znatno bolje - naj kdo poskuša reči, da nam ne bo. Zdaj slišimo, da nam ne bo slabše!

Naložba Evropa, njena prihodnost, je povsem nejasna. Ni treba, da delnicam pade vrednost, lahko pa dlje ostanejo pri ceni, po kateri smo jih kupili, ali pod to vrednostjo. Prihodnosti ne moremo ugotoviti. Bomo, na primer, imeli lastno zunanjo politiko ali je ne bomo več imeli? Če jo bomo imeli, in vse kaže, da jo bomo morali, čemu bo posvečena? Kdo je vsaj nekaj o tem javno rekel?

Ali bo težje s prilagajanjem Uniji kot celoti ali zvezam z nekaterimi deli, od katerih imamo večjo korist, ali, ravno narobe, večjo škodo? Nekateri menijo, da se bliža konec suverenosti. Drugi nenadoma čutijo, da se boj za suverenost s potapljanjem v bruseljski lonec šele začenja.

In potem Nato. Zgodovinsko spet zamujamo. Njegova zlata doba je minila. Naš vstop v to "največjo vojaško organizacijo v zgodovini" sovpada z mnenjem, da je "Nato treba spremeniti", in največja sprememba, ki se izrisuje na obzorju Nata, je odprava konsenza in postopno spreminjanje te največje organizacije v klub, iz katerega bodo ZDA izbirale svoje ad hoc koalicije.

Da bi delovale kjerkoli, ne več le na "atlantskem" območju. Da bi imele svoje "sile za hitro posredovanje " (da jih ne bi prehitro oblikovala konkurenčna Evropska unija). To bo boj proti nejasnim obrisom svetovnega terorizma, za kar je sedanji Nato preveč okoren .Ali bodo hitri posegi vsem članom všeč?

Največja pridobitev najnovejših preobrazb organizacije, v katero - resda ne po lastni krivdi - pozno vstopamo, bi lahko bila, kot kaže, v tem, da neenakost namesto enakosti razglasijo za nujnost moderne demokratične družbe. Mirne vesti bomo lahko podrejeni tako razviti sili, kot je Amerika, ne glede na to, kako voli svoje predsednike (primer Bush).

Resnično, zakaj moramo biti v Natu, če pa Irski ali Finski to ne pride na misel? Odgovor se po navadi glasi, da se ne bi Američani razjezili in se nam maščevali.

Naložba v nekaj zato, da se izognemo nekogaršnji jezi? V svoji negotovosti ne vidimo, da take nevarnosti ni. Vrnimo se k nevtralnim. Je Amerika kdaj zamerila Finski, da je taka, kakršna je, in da taka namerava ostati? In ali niso Američani največji in najiskrenejši prijatelji nevtralne Irske? Zakaj bi bila Amerika jezna na Slovenijo, če bi ta želela ostati le partnerica za mir? Strah pred nekogaršnjim maščevanjem je le vrsta nacionalne domišljavosti - predstave, da nekaj pomenimo zaradi svoje ubogljivosti in da vsak korak v stran zmanjšuje naš pomen.

Največja mogoča zabloda. Schroederjeva Nemčija bo preživela ohladitev v odnosih z Ameriko, točneje z Bushem. Paradoks je v tem, da to velja tudi za mnogo manjše države. Veliki cenijo majhne tudi po stopnji odsotnosti strahu pred njimi.