Zamegljenost

V kolikšni meri sami verjamemo tistemu, kar po navadi govorimo? Se zamislimo, ko po povabilu v Nato javno vzklikamo, da vlada splošno zadovoljstvo zaradi ponudbe, ali ko navdušeno napišemo, da bomo končno sedeli enakopravno z velikimi?

Je kdo resneje zaskrbljen, ker je državnik, ko so ga vprašali o domači inflaciji, ponižno priznal, da je naša malo večja od povprečja v Evropski uniji, je pa, roko na srce, trikrat večja?

Se zamislimo, ko nam na vprašanje, v čem je vrednost sprejema v Nato, odgovorijo, da bomo potem bolj varni, kot dokaz pa navedejo bombardiranje in posredovanje južno od nas? Človek bi pomislil, da nas bo sicer zapljusnil orkanski val balkanskega vojnega kaosa.

Pri tem povsem izgineva razmišljanje (o tem se le šepeta), ali ne bi Slovenija (zaradi "zgodovinskih razlogov", ki smo jih uradno navajali kot razlog, da nismo sodelovali v akciji) ravnala častno, če bi zavrnila prelete, kot je storila sicer tako rado posnemana Avstrija?

Najraje bi ostal pri navdušenju, da bomo sedeli "za isto mizo z velikimi". Ali ne sedijo, v družini, za isto mizo tudi otroci? So zato enakopravni z odraslimi? Tako ograjevanje bi bilo, razumljivo, proglašeno za neumestno iskanje dlake v jajcu ali cinizem, ki po nepotrebnem kvarita slavnostno razpoloženje.

Pravzaprav se v vseh teh primerih, ki jih v zadnjem času ni malo, zrcali ena in ista značilnost javnega življenja in politike - zamegljenost argumentov. Stališča delujejo veličastno uravnovešeno in prisebno, če izpustimo tisto "med vrsticami". Angleško se temu reče small print.

Ljudje ne razmišljajo nujno tako zamegljeno, vendar je umišljena prednost zamegljenosti v tem, da se človek tako obda z zidom neranljivosti. Resnično, če ste na primer rekli, da je inflacija "malo večja", se niste zoperstavili podatku, da je trikrat večja.

Pod drobnogled pa bi lahko postavili skoraj vse, kar je javno izrečeno. Imamo, na primer, tisto našo stalno zaskrbljenost, da nas ne poznajo dovolj ali nas sploh ne poznajo. Zelo si želimo, poudarjamo ob vsaki priložnosti, postati prepoznavni na mnogih področjih - kot tisti povratnik z dna, Primož Peterka, ta sijajna izjema pravila o slovenski neprepoznavnosti.

Si tega zares želimo? Pred leti sem se odločil, da svojo pokojno ženo, ki je, no, bila Neslovenka, vpišem na kratek izpopolnjevalni tečaj slovenščine na fakulteti. Mesec prvovrstnega poučevanja za tujce. Ta enomesečni tečaj je stal - najbrž še vedno stane - okroglih tisoč dolarjev.

Predstavljajmo si - ne popolnega tujca, ampak sina ali vnuka slovenskega izseljenca, ki bi na ta način želel izpopolniti znanje nekdanje materinščine. Tisoč dolarjev za tečaj. Še tisoč za letalo. Še tisoč za življenje. Tri tisoč dolarjev. Trije tisočaki so celo za navadnega Američana zajeten kup denarja. Čudili se bodo. V Izraelu ljudi učijo hebrejščine brezplačno. Tolikšno vsoto je težko dati - za odkrivanje svojih korenin. Tečaji slovenščine so dragi tudi v navadnih jezikovnih šolah.

To me je spomnilo - v svinčenih osemdesetih je neki ameriški mladenič bival pri nas, bilo mu je všeč, našel je dekle in želel je - da, želel! - ostati pri nas. Naučil se je celo jezika. Niso mu podaljšali bivalne vize. Mogoče jih je motilo, da že zna jezik. Kdo ve.

Mladenič je o tem napisal članek za New York Times. Kolikor vem, nas ni zmotil. Tujci, ki se učijo našega jezika, se nam pogosto zdijo čudni. Zakaj se trudijo? Mi bi se z njimi raje pogovarjali angleško (drugih jezikov se Slovenci vse manj učimo).

Ne, mi nismo proti neprepoznavnosti, mi na skrivaj vztrajamo pri njej. Globoko v duši si želimo, da bi nas pustili pri miru. To naše skrivno hrepenenje zavijemo v megleno izpostavljanje potrebe po večji prepoznavnosti.

Pred kratkim so nas neprijetno presenetili Danci. Mogoče so sami želeli biti karseda prijetni. Pustimo druge sporne točke - mogoče trenutno tudi pomembnejše - Kobenhaven nas je želel rešiti naše največje diplomatske sramote - pridobitve pridruženega članstva v Uniji s pristajanjem na španski kompromis. Tiste obveze, da bomo nepremičninski trg odprli tujim kupcem, ki so nam jo kot pogoj vsilili Italijani in neizbežni, večni Solana. Pogoj, ki v tem roku za druge kandidatke ne velja. Še ena klofuta v dolgi vrsti klofut z Apeninskega polotoka.

To smo požrli, da bi se lahko pridružili čimprej - zakaj je pomembno, da se to zgodi čimprej? -, zdaj pa nas Danci spominjajo na to! Ali res mislijo, da je to kakšna satisfakcija? Mi smo "morali" sprejeti kompromis, toda to naše "moranje" nam sedaj zveni kot dosežek in se razume kot dokaz častnosti. Ne, nismo zadovoljni, da se Danci vmešavajo v to.

V Mojih univerzah ruskega pisatelja Maksima Gorkega je slavni prizor, ko se pisatelj, mlad in idealistično razpoložen, zavzema za ženo, ki jo pretepa mož. Žena napade Gorkega: "To je vendar moj mož!"

Zaradi velike želje, da bi bili omikani, da se ne bi zamerili velikim, s katerimi bomo sedeli za isto mizo, tokrat evropsko, nam ne pride na misel kaj drugega, običajnejšega, na dolgo stezo modrejšega - da bi Dancem rekli, kako sijajni prijatelji so.

To ne bi imelo praktičnega namena, bilo bi pa dobro, če bomo v Uniji ostali dlje časa in bomo tam potrebovali koga, ki nam bo tudi naklonjen. Nekoga razmeroma majhnega. Pustimo velike, ti po svoji naravi ne morejo biti naklonjeni, če ravno nimajo kakšne koristi, in sicer neposredne. Le manjša država si bo zapomnila, da ste se ji nekoč zahvalili za dobro delo.

To bi lahko imenovali koristna zamegljenost, ki izhaja iz življenjske modrosti. Ali diplomatska veščina, ki jo po navadi prinesejo izkušnje. Ali nujnost majhnih, ki ne morejo računati na trajne prijatelje in zaveznike med velikimi.

Da se razumemo: resnično bomo sedeli za isto mizo. Kot sem rekel, otroci sedijo z odraslimi. Potem odrasli pošljejo otroke spat in začno se resni pogovori. Ki niso za otroke.