Osvobodilnega boja ni več

Ko omenjajo majhne narode, ki so se domogli vsaj prave avtonomije, in to po mirni poti, potem so v Evropi tako videti Katalonija in švedske province Finske. Za Švede ne vem, Katalonci pa so imeli avtonomistično revolucijo še leta 1934, in streljali so. Danes bi temu preprosto rekli, da so imeli tudi terorizem. Spomnimo se samo katalonskih anarhistov.

Švedi so s svojo enakopravnostjo na Finskem sijajna izjema, ki, se bojim, potrjuje pravilo. Če se želiš povzpeti na vrh svobode, se pretepaj. Meči bombe, če je treba. Tvoj pretep bodo seveda imenovali terorizem. Včeraj ni bilo tako. Danes je, s skupnim blagoslovom Busha in Putina.

Prikličimo nekaj uglednih državnikov in držav, ki nam rabijo kot ilustracija spoznanja, da osvobodilnega boja brez terorizma skorajda ni, če pa je tako - in terorizem ni več navadni terorizem, ampak "mednarodni terorizem", globalno zlo, kot bi rekli Američani in Rusi in Kitajci -, potem ne more več biti osvobodilnega boja. Ne bi ga smelo biti. Za velike sile ga ni.

Jomo Kenyatta, prvi predsednik neodvisne Kenije, je leta in leta ležal na betonu angleškega kolonialnega zapora, preden je kot državnik smel seči v roko britanski kraljici. Obtoževali so ga za vzpodbujanje terorizma Mau-Mau.

Izak Šamir, predsednik izraelske vlade? Ubijalec posebnega odposlanca Združenih narodov grofa Bernadotta. Videl sem ga, kako prihaja v Generalno skupščino. Dvomim, da ga je kdo spomnil, kaj je storil z mednarodnim posrednikom. Tega niso omenjali niti njegovi arabski nasprotniki, ki so mu seveda zamerili njegov postopek do Palestincev, ne pa tudi proti grofu Bernadottu.

Zgodba se ponovi z Menahemom Beginom, ki je bil zelo ponosen na svoje osvobodilno, to je teroristično obdobje. Nič manj ni na to ponosen Nelson Mandela, ki je, sicer res pozneje, v zaporu premišljeval o mirnih poteh, kar so mu zaporniške in druge oblasti na koncu omogočile (preden je odšel iz zapora, je imel na dvorišču zapora vilo). Kaj pa Ariel Šaron? Sijajen terorist z izjemnim dosežkom - bombardiranje dveh palestinskih begunskih taborišč.

In končno naši sosedje Avstrijci. Z bombami so si izbojevali avtonomne pravice v Južni Tirolski, o kakršnih lahko naša manjšina le sanja. Z majhnimi eksplozijami to ni uspelo našemu Tigru. Partizanska vojna je resda bila uspešna, vendar je bila - ne le s strani Hitlerja in Mussolinija - imenovana tudi brezumje.

Na svetu so velika prostranstva - včasih večja od tiste evropske države, ki jo po navadi vzamejo za primerjavo, Francije -, ki so narejena zaradi kaprice kolonialnih uslužbencev ali gostujočih arheologov. Tako so s palico vlekli po pesku in to črto potem razglasili za mejo med Irakom in Savdsko Arabijo. Na tem prostranstvu živijo različni narodi in sekte, ki bi radi različne stvari, in ko bo Amerika končno poteptala Sadama, bi nekateri tamkajšnji narodi lahko pomislili tudi na osvobodilni boj. Bodo lahko? Časi se spreminjajo in stavit grem, da bo grabljenje za nož, figurativno rečeno, velike sile potem napeljalo k obtoževanju, da se nekdo spet gre terorizem!

Tista pošast, ki je velike sile prisilila, da so se združile, da si izmišljajo najboljše poti za njeno uničenje, enkrat za vselej.

Kdo še sploh omenja osvobodilni boj? Američani in Evropejci, ko se pogovarjajo z Rusi? Nikakor. Oni le prosijo Ruse, naj ne bodo preveč krvoločni pri tlačenju Čečenov. Ne rečejo, ne streljajte, ampak le - prosimo, brzdajte se malo.

Na tem mestu smo se enkrat že spomnili gospoda Schultza, državnega sekretarja, ki je z roko (trdijo, da ne s pestjo, ampak le z dlanjo) udaril po mizi v Beogradu, ves ogorčen, ker je jugoslovanski kolega nekaj jecljal o pravici Palestincev do osvobodilnega boja. Gostitelji so se potiho zgražali, ampak zmagala je ameriška volja: osvobodilnega boja ni, obstaja le terorizem. Zdaj je to mednarodni terorizem, to je, kot da rečeš globalna politika. Potem mora biti tudi uničevanje terorizma globalno. Od tod Busheva glavna formula - kdor ni z nami, je proti nam.

Majakovski je pred 75 leti napisal pesem o Leninu. V nje tudi pravi: kdor danes ne poje z nami, je proti nam.

Osvobodilni boj se je, bi rekel, spremenil v zgodovinsko kategorijo. Nekoč je obstajal. Narodom do neke mere dovoljujejo, da se z njim hvalijo. Bližje ko smo našemu času, bolj popušča tolerantnost do tega pojava, pojav je pravzaprav v zadnjih zdihljajih.

Narodom, kot so kitajski Uzbeki in njim podobni, se ne oprošča več. Z igračo terorizma se ne smejo več pojaviti pred civiliziranim svetom, ki danes ni več omejen na zahodno Evropo in Severno Ameriko, ampak zajema - preprosto velike sile.

Med tem pa bodo organizacije, kot je Cia (s svojo zgodovino kiksov - ni jim uspelo ubiti Castra z zastrupljeno brado), dobile pooblastila, da lahko umaknejo vodje morebitnih osvobodilnih gibanj, levih ali tistih fundamentalistično islamskih. In da jim za to ploska združeni svet, seveda pod demokratično zastavo.

Mi smo v vojni proti terorizmu, pravijo ameriški senatorji. Imamo vojno. Osvobodilni boji bi bili v napoto vojni.

Kaj bi se zgodilo, če bi se neki že osvobojeni, nominalno svobodni narod hotel boriti za, no, za večjo svobodo? Naj pazi, da mu ne podtaknejo obtožbe o terorizmu. Terorizem je mogoč povsod. Z njim se ne gre šaliti.