Velike besede in majhne

Satan je na primer privlačil puritance, omenjali so ga sladostrastno, na svojo škodo, pa tudi zaradi lažjega podrejanja bogu. Kdo bi si mislil, da se bo satan spet pojavil v našem času.

Churchill je satana jemal v najboljšem pomenu. Ko so mu v parlamentu očitali sodelovanje s stričkom Joem (Stalinom), je rekel, da bi tudi za satana našel dobro besedo, če bi ta bil proti Hitlerju.

Francoska revolucija nam je zapustila tri besede, ki so jih potem dvesto let zlorabljali na vse mogoče načine - svobodo, enakost in bratstvo. Od vseh treh je bilo bratstvo najbrž najbolj dvoumno in zlorabljalo se ga je z najmanj sramu. V našem času ni bilo izmišljeno nič bolj preprostega, kot je Leninova formula za uspeh revolucije: "Elektrifikacija in sovjetska oblast sta enaki komunizmu."

Prvi dve sestavini je Rusija dobila, tretja se ji je izmikala, dokler je ni končno pokopala Gorbačovova glasnost.

V času pred Gorbačovom se je brez vsakega prikrivanja poudarjala superiornost sovjetskega bitja. Celo pred tujci so govorili: "Vsak sovjetski človek je sam po sebi boljši od vsakega tujca.". Ironija je v tem, da formulo naenkrat sprejemajo v svetu demokracije - v Ameriki.

Amerika se ima zaradi odpovedi sodelovanja, pa tudi zaradi nasprotovanja mednarodnemu sodišču za vojne zločine proti človeštvu, za posebno varianto človeškega rodu, varianto s privilegirano zaščito.

Oče sedanjega predsednika je v času svojega kraljevanja v Beli hiši izumil "novo svetovno ureditev". Obrisi te ureditve niso skrivnost - gre za tržno gospodarstvo reaganovsko-thatcherskega tipa s čim manj sindikati in popolno vladavino borze, sicer res mimogrede z upoštevanjem osebnih pravic. Slednje je načeto šele s predsednikovim sinom.

Osebne pravice je zasenčil slogan, da je tisti, ki ni z nami, že po definiciji proti nam. Med pripravami na mogoči napad na Irak to pravi najrazvitejša zahodna družba (ne pa tudi najpravičnejša - prednost bi vsekakor dal vsaj Norveški in še kateri evropski državi).

Pomen velikih besed je sicer mogoče ublažiti, če jim dodaš ščepec humorja ali ironije. George W. Bush misli, da ima tudi prirojen (teksaški) smisel za humor, ampak vojsko, ki jo pripravlja za Irak, bombardira s parolami, kot je tale: "Ne bomo utrujeni, ne bomo se umikali, ne bomo zamočili!". Kako te besede lepo odslikujejo skrite skrbi avtorja in njegove države.

Churchill, ki je ameriški desnici stalni poudarjani vzor, je vedel, seveda, tudi za patos. Tisti, ki so v teatralnih trenutkih stali blizu njega, so vendarle slišali njegovo mrmranje ob tem, da bodo Nemce pričakali s pivskimi steklenicami in palicami, kako "drugega tako ali tako nimamo". Črni humor, ki je rešil Anglijo.

Bush, ne Churchill,pa je rekel , da obstajajo "države nepridipravi", le da seznam kar naprej spreminja - trenutno je lahko le Sadam prepričan o svoji porednosti, Severna Koreja in celo Iran sta že nekaj drugega.

Ko se želi izogniti določanju, predsednik kot Savonarola preprosto govori o "zlu".

Spremembe izbora objekta besa in pridevnikov imajo svojo zgodovino. Vrnili bi se k hladni vojni, ko je pojem "svobodnega sveta" z lahkoto zajemal tudi prijateljske diktatorje, če so le podpirali Zahod in - Nato. Portugalec Salazar je eden od ustanoviteljev atlantskega pakta! O nevtralni Švedski, ki je bila vedno vzorno demokratična, se na višku hladne vojne preprosto ni veliko govorilo, še posebej ne takrat, ko je ponudila zatočišče pobeglim ameriškim mladeničem, ki niso hoteli iti v Vietnam.

Moč velikih besed je torej relativna, relativen je tudi njihov smisel. Tudi najstrašnejše med njimi lahko delujejo površno. Za islamski vrh je Amerika pravi in edini satan. Mladi Iranci se temu ne bodo zoperstavljali odkrito, vendar jih ne bo nihče prisilil, da ne bi kupovali piratskih posnetkov ameriškega popa. Sicer pa, antiamerikanizem se povsod po svetu nanaša na politiko, ne pa na ameriško (pop) kulturo.

Rad bi, da se bolj ukvarjamo z majhnimi besedami. Ker so majhne, jih je lažje prežvečiti, lažje jih je tudi pogoltniti, če je treba, kot velike. Zato tako hitro pozabimo globino njihovega pomena. Menim, da je najsposobnejši uporabnik majhnih besed tisti "ameriški pudelj", kot zaradi doslednega naslanjanja na Ameriko posmehljivo imenujejo britanskega premierja Tonyja Blaira.

Da v veliki meri podpira Ameriko proti Iraku, je kristalno jasno. To še ne pomeni, da prijatelju Bushu ne bo, tako intimno, šepnil na uho, da v čem pretirava. Zakaj mu tega ne bi priznali!?

Kajti v tem šepetanju je ključna vloga Britanca. Busha na primer opozarja, naj ima "malo več posluha za mednarodno skupnost", ko ta izraža zaskrbljenost zaradi mogoče vojne. Sicer - tako Blair - lahko vsa ta "globalna zaskrbljenost" odtuji svet od Združenih držav.

Da Blair Busha podpira bolj kot drugi, je cena, ki jo plačuje za svoj vpliv. Da, vpliv. Vplivate lahko le, ko greste z nekom v posteljo, takorekoč. "Amerike ne moremo pustiti, da se z zapletenimi zadevami sooča sama." Tu bo še nekdo in šepnil bo, če bo nujno.

Imamo torej dva pojava - Schroderja, ki nikakor noče v vojno, in Blaira, ki hoče, šepetajoč nekaj na Bushevo uho. Majhne tihe besede so včasih vplivnejše od velikih in glasnih. Z njimi se seveda težje kupuje slava. Lahko se tudi zgodi, da predsednikovo uho te zašepetane besede ne (s)prejme. Tvegano je. Vendar, če mu bo uspelo, bo Anglež postal slaven zaradi svojih majhnih besed, ko mu ne bi uspelo zaradi velikih.