Samobitnost Evrope?

Kam so izginile naše ognjevite zgodbe o samobitnosti? Se še sploh spomnimo devetdesetega in enaindevetdesetega? Zaradi strahu, da nam bodo vzeli samobitnost, smo odšli iz Jugoslavije. Zaradi strahu, da ne bi izgubili svojega značaja, smo povzdigovali pripadnost "srednji Evropi", ne da bi določali njene meje in ne da bi omenjali verjetnost, da pri tem mislimo na avstro-ogrski okvir. Zaradi strahu, da nam vse to ne bi uspelo, smo opozarjali na grozote "balkanskega kotla". Tistega, v katerega smo zdaj postavili veliki Mercator.

Roko na srce, nikoli ni bila pojasnjena - ta naša samobitnost. Vsebina ali oblika? Vpadljivo posebno vedenje ali preprosto dlakocepsko branjenje jezika.

Ostaneš samobiten tudi, ko se predajaš ritmom pop kulture, katere bistvo je, z nekaj izjemami, anglosaško, s country music v biti? Ali pa bi se morali prepoznavati z avtohtono držo.

Ne ve se. Vendar, če smo mi, molče, pozabili strah ter veselo in brezskrbno vpeljujemo amerikanizme v pogovor in način razmišljanja, se zdi, da se je zbudila Evropa. Ali nismo naenkrat priča gigantskemu boju za samobitnost Evrope?

Zunanji znaki boja so, ironično, povezani z zunajevropskimi dogajanji. Tiste najbolj vidne pa nekako vzpodbujajo, spet neevropske, ameriške poteze. Ker po svoji naravi govorijo brez sprenevedanja in ciljajoč naravnost v rano, so to najprej priznali ravno Američani.

Ne katerikoli Američani, vsekakor ne njihov intelektualno prevladujoči vzhodni pas z New Yorkom, Bostonom in Philadelphio. Temveč konzervativno fundamentalistična "provinca", iz katere prihaja Donald Rumsfeld. On je neizbežno tisti, ki žigosa "staro Evropo" in jo postavlja na stranski tir, da bi človeška rasa pod zastavo novega sveta prestopila "osnovno črto razmejitve - transatlantsko" in se napotila v neka nova, le Ameriki povsem vidna jutra.

Skratka, videti je, da se je razviti Zahod z iraško krizo razparal na "starega" in "novega". Na evropski strani se zdijo nosilke razdelitve Francija, Nemčija in omahljiva, odtujena Britanija nekje ob strani, vendar bliže Ameriki, drugi Evropejci pa so potisnjeni na eno ali na drugo stran. Je mogoče, da tako doživljamo čudno, nepotrebno samobitnost "stare Evrope", kot pravi Američan? Je razdelitev resnična ali iluzorna?

Le eno nacijo imamo, ki se zdi pred morebitnim (verjetnim?) napadom Američanov in Britancev na Irak v večji meri dosledna. To je, seveda ali presenetljivo, Nemčija. Le Nemčija je sodelovanju v napadu povsem razločno rekla "ne", čeprav bi analize pokazale, da Nemcem tega "ne" ne bo lahko izpeljati. Kaj če bodo Američani potrebovali pomoč nemških "lisic", ki so nameščene v Kuvajtu? Ali Awake? Bodo zavrnili Američane?

Pustimo to. Nemci so vsaj nekoliko jasni. Francozi so z uporom sicer šli dlje, ker napovedujejo veto v varnostnem svetu. Francoska flota, letala in tujska legija so v reklamirani pripravljenosti, Pariz pa je znan po tem, da "vskoči", ko kje zapoka.

Po drugi strani so se, na veliko zaprepadenje standardne politične misli, prikazali obrisi nekakšne "nove Evrope". Pokazalo se je, da lahko velika sila, ne da bi mignila, razglasi za pomembnega nekoga, ki ga je prej z viška samo trepljala po ramenu.

Kot trdnjave evropske prihodnosti, ko Nemčija in Francija spadata v staro (zastarelo) Evropo, prideta prav Bolgarija in Romunija, seveda tudi Madžarska, Poljska, Češka. Kot vzor prihodnje nove Evrope! Zmaguje trenutna potreba, ta privilegirani postulat velike sile v njenem občevanju s svetom.

Sicer pa je o mogočem novem pomenu vzhodne Evrope, ki so jo nenadoma opazili transatlantski misleci, svojčas govoril poljski emigrant Czeslav Milosz v Drugi Evropi. Mogoče je preroško napisal, da je njena moč v tem, da ne pada na nove modele avtomobilov in v tem ne išče "mladostnega napoja" (to je sicer napisal, preden so njegovi sonarodnjaki prišli do novih avtomobilov!).

Bi vzhodna Evropa lahko reševala druge, če je zahodna nehala? Ali ji bo bližje, tako kot Sloveniji, večno in malo smešno omahovanje med Francijo in Nemčijo, obremenjeno s tovorom zgodovinske kulture in s skepticizmom na eni strani, na drugi pa Ameriko - kateri nove države vzhodnega dela celine seveda dolgujejo mnogo več?

Prihodnji tedni nam bodo mogoče pomagali, da razjasnimo pojme. Tabori niso določeni. Ni gotovo, da tisti, ki misli "ne", to tudi dejansko misli, če le zahteva, naj ne bo vojne proti Iraku brez posebnega mnenja varnostnega sveta. Ali misli "ne" tudi tisti, ki le poudarja, da je treba dovoliti inšpektorjem, da se še nekaj mesecev potikajo po Iraku v lovu na superorožje? Ali pa je "ne" resnično tisti izrecni "ne", ki ga je znal izgovoriti Schroeder?

Torej bi morali videti, ali se Evropa zna opredeliti za neko drugačno, samostojnejšo vizijo ali pristop, ali je torej prišlo do dejanskega konca ameriškega tutorstva. Ali pa je zoperstavljanje mogoče pripeljati le do določenega datuma, potem pa bomo spet vsi postrojeni v legije imperija, ki je, se razume, demokracija tudi brez dokazovanja. Os resnice proti osi zla.

Bojim se, da odgovori, ko pridejo, ne bodo čisti. Moč navade je ogromna. Čeprav Evropa s svojim evrom začenja premagovati ZDA, je njena oborožena pest v primerjavi z ameriško majhna. Kar je še pomembnejše, majhna bo tudi ostala. Poleg tega, tisti skeptični del Evrope ni predlagal, ne v iraški ne v katerikoli drugi krizi, kake druge poti.

Izkušnje nas napotujejo na cinizem. Enotnost evropske politike je v dialogu z Ameriko še naprej a priori nemogoča. Chirac in Schroeder proti Aznarju in Berlusconiju. S skrivnostnim Putinom v ozadju. Tu je še tisti "most", ki ga prek Atlantika poskuša postaviti Blair. Če mu ne uspe, kako se bo potovalo prek luže? Ali pa se bomo preprosto odrekli hoji prek tega mostu?