Znamenja na nebu

Ali je, razen avtorju te kolumne, še komu vsaj za trenutek prišlo na misel, kako skrivnostno sta se prekrila pričakovani (februarski?) udar na Irak in katastrofa ameriškega nacionalnega ponosa, Columbije. Vraževernost je sicer pregnana iz javnega razmišljanja. Da bi se bali znamenj na nebu, bi morali iti daleč nazaj, vsaj do prvih vrstic najbolj znanega Sienkiewiczevega zgodovinskega romana.

Pa vendar, dogodki se čudno prepletajo. Zaradi kolosalnosti priprav, ki jih izvaja Amerika, bi bilo vsako odstopanje od grožnje s silo, če Sadam ne bi začel tistega, čemur pravijo razoroževanje, videti kot fiasko velike sile. To, kar se drugim zdi nujno zlo v skrajnem primeru - celo britanski premier se drži tega ograjevanja -, za ameriško psiho vse bolj postaja "pogoj, brez katerega ne gre".

Po izginotju Columbije zmaga ni dovolj. Potreben je triumf. Kot da želi Amerika s popolnim uspehom v obračunu s Sadamom potrditi svojo vrednost. Drugi se najbrž niti v primeru triumfa ne bodo vrgli v naročje navdušenju. Tiho zadovoljstvo bi bilo dovolj. Mogoče je celo, da se bodo drugi pred prizori pričakovanih žrtev med prebivalstvom predali rekvijemu.

Vseeno. Kocka je padla. Vsako obračanje k drugemu scenariju bi sedaj pomenilo čudež. Tega čudeža se, ironično, bojijo tudi tisti, ki so proti vojni! Ker bi to izzvalo navdušenje tolikšnega dela islamskega sveta, da bi umetna Huntingtonova formula o spopadu med civilizacijami delovala povsem naravno.

Nenavadno je le to, da spopada z islamom ne vodi Evropa - ravno narobe, taka perspektiva jo spravlja v grozo -, ampak Amerika, ki tega, seveda, ne prizna.

V luči surovega razvoja se spreminjajo mnoge predstave o dobrem in zlem. Pred pol stoletja je sir Anthony Eden, ob poslednjem vzletu britanske moči (če ne računamo Falklandskih otokov gospe Thatcher), ogorčeno protestiral, če so ga obtoževali za vojno. Ob Suezu je vztrajal, da "Anglija ni v vojni, ampak le v oboroženem sporu". Beseda vojna je preveč odbijala, da bi se vojna priznala.

Zdaj prave vojne v klasičnem pomenu še ni in vodilni Američani radi in strastno govorijo, da so "v vojni".

Preventivni udar (pre-emptive strike) je bila značilna manira fašizma in nacizma (Abesinija, Poljska) - nekaj, kar ZDA (če pozabimo na resnico o ameriško-španski vojni) ne bi prišlo v glavo, zdaj pa to postaja vodilna misel demokratičnega vladanja svetu. Preventivni udar je napredoval v pravi izhod za boj proti diktaturam. Poosebitev demokratičnega duha, takorekoč. Združeni narodi pa medtem marljivo preračunavajo verjetno škodo in žrtve med prebivalstvom.

Treba je imeti pogum velike sile, da bi se zadeve tako obrnile. Majhni in povsem majhni ga imajo v manjši ali povsem majhni meri. Mi smo, na primer, imeli pogum, da smo na vprašanje, ali bi sodelovali v kopenskem obračunu (invaziji) z Miloševićem, odgovorili, da ne - zaradi "zgodovinskih razlogov". Ko bi malo pozneje lahko potegnili konsekvenco in rekli, da ne dovolimo preletov Natovih letal, smo odstopili.

Zdaj smo, ravno tako pogumno, najprej rekli, da ne bomo niti za niti proti Ameriki, potem pa smo se strinjali z malo pravopisno popravljenim besedilom vilenske deklaracije vzhodnoevropske "nove Evrope", ki se, očitno proti Franciji in Nemčiji, brez rezerve postavlja na stran ameriškega načina vodenja akcije o Iraku.

Evropa? V tej krizi - očitno krizi tudi za odnose med tistimi, ki bodo obračunavali s Sadamom - jasno vidimo, kakšna je. Ni le razdeljena - čeprav se tabor neodvisnosti od ameriškega mnenja vidno manjša -, ampak je melanholična in trajna resnica v tem, da celina ne more biti enotna.

Naredil bom še en korak in rekel, da dogodki kažejo, da je ta neenotnost Evrope v iraški krizi pravzaprav svetli trenutek, neka odlika. Kakšna bi bila politika Evropske unije, če bi vladalo popolno strinjanje (kot v hladni vojni)? Kakšna bi bila "zlata sredina", kakšen bi bil kompromis nacionalnih interesov Francije, Nemčije, Španije, Italije, Britanije in drugih, da bi prišli do za vse sprejemljive formule? Bi bilo to bliže, če seveda tako ostane, brezpogojni podpori Washingtonu ali bliže pametnemu zavračanju njegove pozicije?

Le z neenotnostjo se včasih pride do kakšne izvirnosti, ki Evropi pogosto manjka. Vse drugo, tudi zvodenela formula osmerice v novi inačici "vilenske" skupine, zveni žalostno. Nezanimiva Rumsfeldova "nova Evropa" proti tradicionalno "stari".

Ne, celo omahovanja znotraj Evrope, njena nedoslednost, tudi morebitni razpad "antiameriškega" tabora, so boljša od mehanične enotnosti. Če bi Nemčija ostala sama, bi bilo to po Luthru prvič, da je miselno pogumna. Če bi na tej grmadi zgorel tudi kancler, bi se zgodovinsko to izplačalo. Za prihodnost Evrope ni hujše stvari, kot je privrženost formalni enotnosti brez sveže misli. Za Bližnji vzhod ni hujše stvari, od Palestine do Zaliva.

Eden vodilnih nemških novinarjev je napisal, da lahko slavno izjavo angleškega zgodovinarja lorda Actona o tem, da oblast korumpira, absolutna oblast pa korumpira absolutno, zdaj predrugačimo tako, da slabost korumpira, absolutna slabost pa korumpira absolutno. Sam pri tem mislim na tisto Rumsfeldovo "novo Evropo", ki je sprejela absolutnost preventivnega udara.

To so storili tisti, ki so v tej novi Evropi preslabi, da bi kljubovali. Zakaj pa mi?