Kdo vodi koga?

Hans Blix, vodja mednarodnih inšpektorjev, je eden redkih, če že ne edini človek, ki sem ga v zadnjem času doživel kot junaka. Strokovnjak, določen, da najde nevidno orožje za množično uničenje v Iraku, je politični junak.

Razlikuje se od vseh "formalnih" političnih junakov, od Pariza prek Slovenije do tistih nesrečnih vzhodnoevropskih držav, ki vstopajo v evropski zbor, pa sploh ne znajo peti. Ničesar nimajo, razen strahu, da se ne bi zamerile trenutnemu pravemu svetovnemu mogočnežu.

Iz Blixa pa, ravno narobe, govori Strindberg. Da, Strindberg bi lahko rekel tisto o ameriškem odnosu do Združenih narodov: "V Washingtonu jih imajo za tujo silo, za katero upajo, da se bo utopila v Vzhodni reki." Kje je, sicer, sarkazem v sodobni politiki?

Chirac se je s pripombo o vzhodnoevropskih nesrečnikih v iraški krizi temu približal, vendar iz njega govori francoski kakor mogočnež, nekdo, ki si prizadeva biti velika sila in javno prezira majhne, Blix pa je avtentičen. Ni ne velik ne majhen. Preprosto - Šved, ki reče, kar nordijsko misli. Ko večina drugih želi reči kaj sarkastičnega, gredo na stranišče in tam mrmrajo.

Spomnim se pradavnih vzhodnoevropskih satelitov Moskve, ko je slednja izrekla anatemo nad Jugoslavijo. Ko so na stranišču srečali Jugoslovana, so šepnili: "Bravo, drž'te se!"

Svet se v teh petdesetih letih ni kaj prida spremenil.

Nekaj drugega, zdi se, da zelo pomembnega, mi prihaja na misel. V brezštevilnih inačicah se govori, da si narodi zaslužijo vlado, kakršno imajo. Namesto vlade denimo voditelji. Res? Ne bi raje obrnili in vprašali: ali nimajo vlade (voditelji) naroda, kakršnega si zaslužijo?!

Moram res, ko premišljujem o impotentnosti svetovne politike glede bližnjevzhodnega klanja med Izraelci in Palestinci (nič bistveno boljšega od puščanja krvi v sporu ruandskih plemen), ves gnev usmeriti na Šarona? Ali na trmoglavega Arafata, ki ga zanima predvsem to, kako naj preživi toliko lastnih smrti?

Ali bi bilo denimo bolje - vsa čast izraelski demokratični kulturi -, če bi se spomnil tistih številnih izraelskih intelektualcev, ki so mi med šestdnevno vojno mirno priznali, da ne bi mogli sedeti poleg Arabca. Danes pravijo, da bi sedeli, vendar bi se potem takoj dezinficirali.

Gre za to, da voditeljem ni treba vedno voditi naroda. V usodnih trenutkih narodi pogosto vodijo njih.

Ko ameriški politiki rečejo (to rečejo vedno), da Amerika mora voditi svet (leadership role), izražajo iskreno prepričanje navadnega ameriškega državljana, da tako mora biti po naravi stvari ter da o ameriškem "vodenju" in o tej njeni dolžnosti sploh ni treba posebej razpravljati.

Navaden Američan pogosto ne verjame, da imajo drugje neoporečno pitno vodo. Začuden je, ko mu dokažejo, da jo imajo, mogoče celo boljšo od ameriške.

Če so posamezni voditelji v zadnjih sto letih krivi za mnoga klanja - najbolje je ostati pri tej besedi, ne glede na to, kakšno orožje je bilo uporabljeno za usmrtitve -, ali potem resnično lahko odpišemo krivdo narodu pod njimi? Hitler se je lahko zgodil samo zaradi malomeščanske zabitosti nemškega purgerja.

Italijani ne bi mogli slediti Mussoliniju, če ne bi znali na pamet arij iz Verdijevih oper in si ob teh zvokih domišljali, da so junaki (Verdijeva glasba je lepa, vendar so čustva, ki jih izraža, vedno površna).

Francoska "velika gesta" - sedaj Chiracova - se je rodila iz nepoboljšljivega prepričanja, da je Dien bin fu naključna napaka, francoska nacija pa ostaja nedotakljivo velika, parade na Elizejskih poljanah vedno prikazujejo isto veličino, porazi v svetovnih vojnah ne pričajo o ničemer.

Nemci. Da, Nemci. Schroederja v njegovem nepričakovanem vztrajanju pri odpovedi sodelovanja v iraški (pred tem pravzaprav tudi v zalivski) vojni vodi pacifizem ogromne večine sodržavljanov. K temu naj bi jih pripravilo katastrofalno ponižanje ob koncu Hitlerjeve epopeje. Da, Nemci danes vodijo Schroederja in ne Schroeder Nemcev - dobro bi bilo, če tradicionalno demokratične ZDA tega ne bi povsem pozabile spregledale.

Pred kratkim se je v Ameriki slišalo, da je "iraški narod bolan in bo potreboval kemoterapijo". Pripomba zveni kruto in spominja na izjave srbskih intelektualcev v letih 1990 in 1991, ki smo jih o nas brali v beograjskih časopisih. Tudi o Slovencih se je pred razkrojem jugoslovanske države govorilo, da bomo morali iti na zdravljenje, ker smo bolan, če ne celo degeneriran narod.

V iraškem primeru pa je pripomba značilna zato, ker iz nje izhaja, ironično, da do vojne ni prišlo zaradi Sadama, ampak zaradi njegovega bolnega naroda! To bomo slišali še večkrat, upravičeno ali neupravičeno.

Narodi so čudni. Če na primer bivši prvi mož skupaj s škofi in drugimi osebnostmi ne bi v zadnjem hipu pred referendumom dvignil palca in rekel "bodi Nato", bi se pokazalo, da slovenski narod vodi svoje voditelje in glasuje po vesti, četudi z majhno večino, proti vstopu v družbo, ki jo sami Američani počasi (vendar opazno) vse bolj demontirajo. Ker jih moti. Pri roki imajo obvladljivejše koalicije.

Koalicije kot zaželena oblika zbiranja postajajo vse bolj priljubljene, trdne skupnosti - vse manj.

Imeli bomo, ne samo v Franciji, tudi tujske legije. V eno tako, Pentagonovo, so se že vpisali Poljaki.