Ksenofobija, slaba in dobra

Smešno. So Italijani, kjerkoli, manj glasni? In kako to, da berlusconijevci ne omenjajo pregovorno glasnih Američanov? Zadeva je preprosta. Dopolnjuje se samo kartoteka stereotipne evropske ksenofobije.

Tako so preprostejši Angleži Francoze dolgo imeli za čebularje - zaradi tistih kmetov iz okolice Calaisa, ki so se s kolesi vozili po londonskih predmestjih in prodajali čebulo, ki jim je v vencih visela okrog vratu. Za pol angleške cene. Tako je o Francozih na pol prezirljivo govorilo "ljudstvo". Na višji ravni je, v starejših angleških filmih, ugledni Anglež poleg žene lahko imel ljubico le, če je bila Francozinja. Simone Signoret je odlično odigrala tako vlogo. Kot da se maščuje angleški hinavščini, ni bila le precej lepša, ampak tudi precej bolj duhovita kot junakova soproga.

Ksenofobija je nekaj, brez česar se ne da živeti. V našem nekdanjem skupnem prostoru so Balkanci, v naših očeh, necivilizirani, mi pa smo za Srbe priden narod, vendar brez domišljije. In, seveda, sebičen. Mnogi še vedno mislijo, da so bili Slovenci nehvaležni in da so izdali ... ne Jugoslavijo - komu mar Jugoslavija! -, ampak Srbe.

Ksenofobija se hrani tudi s precenjevanjem dobrega pri drugih, ne le slabega. Srbska provinca si z avtobusi hodi ogledovat čudež v Beogradu - Mercator. Odhajajo, nekako, v tujino.

Slovenci zato nismo postali priljubljeni, smo pa spet sprejemljivi. Da se Mercator ljudem zdi kot tujina, je samo nadaljevanje zgodbe o "pridnih Slovencih", ki so hladni, sebični, vendar "vedo, kaj delajo". Kakšna je pa danes naša predstava o Srbih, če pustimo mafijo ob strani? Če jih želimo spoznati z najboljše plati, gremo poslušat dragačevske trobače ali se zabavat na Skadarlijo. Kar je priljubljeno zlasti pri mladih Slovencih, ki ne poznajo Jugoslavije, ko pripotujejo v Beograd.

Povsem druga stvar je "izbris" živih ljudi s seznama prebivalcev. Pri tem smo dosegli zavidanja vredne višine ksenofobije, tiste, po našem mnenju balkanske, krute kot v Bosni, le da mi ne ubijamo, mi le brišemo. Večina "pravih" Slovencev pa o tem najraje molči.

Vprašanje je, ali se večina sploh zgraža. Mnogi globoko v duši menijo, da je ta epizoda razumljiva in da je škoda, da ne bo obveljala. Pravzaprav, tega sploh ni treba obešati na veliki zvon.

Mogoče bi se malo bolj zamislili, če bi se vprašali, ali nismo s tem brisanjem izbrisali tudi nekaj delovnih rok izmed tistih "štirih milijonov rok", o katerih so govorili politični plakati. Tako je - opravičujem se zaradi hiperbolične primerjave - Hitler izgnal Žide in odvzel naciji nekaj milijonov pridnih in pametnih glav - povsem patriotskih ... Dobro, Hitlerju ni bilo mar za glave.

Pod naleti moderniziranega mednarodnega življenja se, razumljivo, nekateri stereotipi podirajo. Francozi so odkrito prezirali prišleke, ki niso znali niti ene francoske besede. Zdaj se končno učijo angleščine in precej dobro jim gre.

Kaj pa mislijo Nemci? Njihov jezik se neverjetno svobodno, tako kot ruščina, polni z amerikanizmi in nihče ne reče nič - razen Guntherja Grassa in njemu podobnih. Zato je Schroeder, pred kratkim, spregovoril o "bruseljskih birokratih", ki da bi radi uničili nemško industrijo. Nemčija se le navidez ograjuje od ksenofobije.No, bomo videli.

Zame so Avstrijci najboljši primer elegantno hinavske ksenofobije. Nikakor ne morejo najti denarja za radio v jeziku slovenske manjšine. Ni, kako bi rekli, ni postavke v proračunu. Ne, to ni preziranje Slovencev, ne, ne, nikakor! Le manjša proračunska težavica. In tako je s temi nesrečnimi Slovenci že desetletja.

Zakaj bi v svetu zaradi tega govorili o avstrijski ksenofobiji? In res ne govorijo. To je narod z dunajskimi simfoniki , salzburškim festivalom in zanikrnimi mozartovimi kroglicami .

V svetovni politiki pa imamo unilateralizem Američanov. Vse bi radi sami, četudi bi jim rekli svetovni policaji. Se jim je pa zgodil mini Vietnam. Na ulicah Bagdada in drugje, celo na severu, v Kurdistanu, ubijajo ameriške vojake, čeprav je Bush razglasil konec vojne.

Ne, to ni mini Vietnam. Morebiti je to bolj podobno Severni Irski. In kako se znajde Amerika? Odgovornost za napačne napovedi Sadamovega diabolizma zvrača na britansko tajno službo in posredno na svojega največjega prijatelja Blaira.

Blair pa bo napačne informacije pripisal obveščevalni službi Italije. Kako se imajo zavezniki v koaliciji radi! To je vse plod vzajemne ksenofobičnosti, prepričanja o manjvrednosti drugih.

Tujci so nepotrebni, dokler ne postanejo potrebni. Potem se z njimi dela kot s pokvarjenim blagom. Samo tujci so.

Obstaja tudi ksenofobičnost iluzije. Poglejmo Poljake. Dobro so, ob Angležih, zavzeli mesto pred izstrelki nevidne iraške gverile (iraškega Vietkonga?). Dokazujejo, da so velik narod, edini veliki med novimi članicami Nata in Evropske unije. Obstaja tudi poljski politik - prvi zunaj Amerike , kolikor vem -, ki se mu zdi oblikovanje auschwiškega Guantanama upravičeno. Če drugi tega ne vidijo, toliko slabše zanje. Drugi so manj vredni . Pravim, da gre za ksenofobičnost neke iluzije. Poljska ima več kot 30 milijonov prebivalcev, vendar ostaja tipična majhna država. Ničesar razen iluzije o veličini nima.

Ksenofobičnost pa ima vseeno dobre strani. To postavljam kot hipotezo. V vsakem primeru - Danci so bili dobri ksenofobi, ko so obalo zaščitili pred tujimi kupci.

Škoda, da nismo tudi mi tako ravnali, četudi bi na rešitev, imenovano EU, čakali malo dlje. Ne bi šlo? Ne vemo, ker nismo poskusili.

Kar pa zadeva zlitje dveh Goric v eno, počakajmo. Bomo videli, če bo do tega prišlo, kdo bo koga ali kdo se bo koga potrudil podrediti. Italijani imajo daleč več izkušenj. Slovenci pa nismo vselej trdi Slovenci. Šele naučiti se moramo biti, na nov način, plodni ksenofobi.