Tranzicija - ampak čigava?

Ko mi pridejo na misel čudaštva Amerike, se vedno spomnim meni znane milijonarke Dorothy Hirshon. Zelo stara je umrla v prometni nesreči, ko je šofirala sama ponoči.

Bila je nenavadna na nenavaden način. Lepotica v mladosti - po mnenju kronista visoke družbe ena največjih lepotic, ki je bila nekaj časa poročena s sinom Williama Hearsta - se je odločno zavzemala za zelo liberalne ideje in se rada sukala v družbi tujih komunistov. Samo po sebi se razume, da je odhajala tudi na Castrovo Kubo.

Družila se je z jugoslovanskimi diplomati, pri katerih sem se tudi seznanil z njo. Imela je polna usta kritičnih besed na račun ameriškega načina življenja, vendar ji niti na misel ni prišlo, da bi se mu odrekla. Na Long Islandu pri New Yorku je imela veliko posestvo, urejeno v aristokratskem stilu, kjer je gostom - tipično- stregla slabo hrano.

Spomnil sem se nanjo, ko sem premišljeval o besedi, ki jo slišimo vsak dan - o tranziciji. Besedo uporabljamo zlahka, tako kot anglosaksonci besedo revolucija. Ne pomeni jim nič drugega kot hitro spremembo navad. Na primer, revolucija mode. Zgodi se vsako leto.

Tranzicija? Splošno mnenje je, da so vzhodno- in srednjeevropske države pred desetimi in še nekaj let začele tranzicijo. Misli se na tranzicijo iz socializma ruskokomunističnega tipa v kapitalizem. Pridigarji te preteklosti so zavrženi, prišle so nove manire in prišli naj bi novi ljudje.

Tranzicijo res imamo, vendar ali gre res za odločno prekinitev ne le s stvarnostjo, ampak tudi z vladajočim razredom tiste ruskokomunistične preteklosti?

Rekel bi, da gre za tranzicijo komunizma samega v kapitalizem. Dr. Franc Rode je imel prav, ko je rekel, da je ta novi srednjeevropski kapitalizem - najbrž ni mislil samo na Slovenijo - obarvan levičarsko. Prav, to se tako ali tako ne nanaša na njegovo gospodarstvo, ampak na ljudi, ki ga pomikajo naprej.

Tisti isti ljudje, takrat in sedaj. Takrat so imeli oblast in denar kolektivno in vsaj posredno, sedaj imajo denar neposredno, v lastnem zasebnem žepu, oblast pa vsaj posredno. In hladnokrvno se smejijo v brk "pravi" opoziciji, ki ni imela ne oblasti ne denarja, pa tudi sedaj ga nima v zadostni meri, ko bi si ga zgodovinsko nekako zaslužila.

Amerika in zahodna Evropa to opazujeta povsem mirno in se družita s spremenjenimi komunisti. Kot Dorothy Hirshon. Pravzaprav se veselijo novega starega vladajočega razreda s sveto naivnostjo, kot bi rekel Jan Hus. Kaj ne vidijo, s kom imajo opravka?

Vidijo, seveda, in menijo, skoraj kot da so marksisti, da je tako moralo biti in da se je vse to dalo predvideti. Prehod teh njihovih zapriseženih sovražnikov v kapitalizem se je začel skoraj tako zgodaj kot sam socializem v Rusiji. Lenin je uvajal NEP (novo ekonomsko politiko) po samo dveh letih vojaškega komunizma, z dovoljevanjem zasebnega gospodarstva, vključujoč koncesije tujemu kapitalu. V zadnjih zdihljajih državljanske vojne.

Stalin je Rusijo vrnil v "čisti" komunizem in le najpametnejši policaji - v Rusiji so pri policiji glave, ki največ mislijo (Andropov in njegov učenec Gorbačov) - so spet premišljevali o zasebni pobudi. Gorbačov je preučeval carskega ministra Stolipina, ki je hotel obogatiti kmete.

Gerge Kennan, diplomat, je med hladno vojno zagovarjal "zadrževanje" (containment) Sovjetov, vendar je izdal bistvo svojih pričakovanj, ko je poudaril, da pri tem računa, da bodo komunisti nekega dne razvili "težnje, ki bodo na koncu pripeljale ali do rušenja ali vsaj do oslabitve sovjetske moči". Torej do približevanja kapitalizmu.

Kako prav je imel, najbrž ni niti slutil. Tudi v Beograd je, kot veleposlanik, prišel s skrivno željo, da bi pospešil preobrazbo komunistov v kapitaliste. Takrat mu ni uspelo, pa poglejmo, kaj imamo sedaj.

Med kapitaliste so nekdanji komunisti prišli takorekoč po naravni poti, namero so imeli v sebi. Med njimi, levičarsko usmerjenimi, kot bi rekel dr. Rode, ni disidentov iz socialističnih časov (če izvzamemo Solženicina in še kakega čudaka). Za kapitalizem se opredeljujejo predvsem najiznajdljivejši komunisti in njihovi strokovnjaki ("rdeči direktorji"). Razmeroma malo je tistih, ki so se neodvisno od takšne preteklosti sedaj obogatili po "naravni " - dovoljeni ali nedovoljeni - poti, to je z mahinacijami na trgu, ki se z blagoslovom od zgoraj privatizira.

Rekel bi, da je bil socialistični sistem, v katerem z vsem neposredno upravljajo privilegirani partijci, skoraj najbližji fevdalizmu. Sedaj pa vlada "občan-plemič", ki ga je partija tedaj dobro pripravila na novo vlogo. Kot je bila v Britaniji dobro pripravljena, dobila je celo izgovorjavo višjega razreda, gospa Thatcherjeva, hčerka mesarja.

Nikar ne mislimo, da se je v Titovem režimu dalo živeti le, če si bil " zvest " partiji. Niso napredovali le oportunisti-intriganti, ki so se prilizovali pravim ljudem. Partija je imela tudi sistem izbora nadarjenih ljudi. To se je zahtevalo, da bi se kdo lahko povzpel visoko. In ti ljudje se vzpenjajo tudi danes. Dobro, med njimi so tudi taki, ki niso imeli partijske knjižice. So pač .

Zadeva nima zveze z demokracijo. Demokracija za dober kapitalizem ni nujna. V Čileu je bil demokratski socialist Allende gospodarsko neuspešen, diktator Pinochet pa je državi vrnil prosperiteto. Žalostno, vendar resnično.

Začel sem s svojo priljubljeno ameriško bogatašinjo, ki je marala tudi komuniste. Črna ovca med elito? Pravzaprav ne, čeprav mnogi bogati Američani ne mislijo kot ona, nekateri se nad njo celo zgražajo. Komunizem je pravzaprav pametnejši del Evrope in Amerike pripravljal na kapitalizem.

Komunisti se javno niso tako obnašali, parole so imeli drastične, zato so se svetu zagabile. So se pa nagonsko pripravljali na tranzicijo! Nekatere pametne glave na Zahodu so se že zdavnaj pripravile, da jih sprejmejo. Dr. Rode je o tistem levo obarvanem novem bogastvu seveda rekel z obžalovanjem. Zakaj obžalovati? Zgodovina je tako hotela.