Biti zraven

Predsednik Evropske komisije Romano Prodi, po prepričanju italijanski levi demokrat, je pred kratkim z enim stavkom razkril bistvo tegobe, ki že od začetka, danes pa najbolj, pesti Evropsko unijo - njeno nedemokratično oligarhičnost. Pri tem mislim na ogorčenost, s katero je pospremil rezultat švedskega referenduma o evru: "Švedska brez evra ne more računati na enakopravno sodelovanje v delovanju Unije."

Res? Ne podrediš se neki ideji in zato nisi enakopraven? Prodi je dodal, da tudi Britanija ne bo mogla računati na enakopravnost, če se bo zgledovala po Švedski in ne bo uvedla evra. Dogodki so hitro osmešili Prodijevo birokratsko strogost. Britanija je ravno takrat s Chiracom in Schroederjem sedela "na vrhu" v Berlinu in pokazala, da spada med vodečo trojico v Uniji, pa naj je zagovornikom birokratske discipline to všeč ali ne. Njen položaj ni odvisen od stališča do evra.

Švedska je trenutno pravzaprav pravi junak Evrope, referendum pa je bil samo dokaz nečesa drugega. V čem je bistvo švedskega ne? Švedska je dala prednost nacionalni tradiciji (premier Persson je bil za, ampak z uvidevnim dodatkom, da evra ni treba uvesti takoj jutri), ki je sedemdeset let, kolikor so večinoma na oblasti socialdemokrati, prežeta s socialno skrbjo. Skratka, s skrbjo za družbo socialnega blagostanja, ki je v Evropski uniji počasi na udaru tatcherizma.

In še nekaj, če hočete, psihološkega. Zadeve v Uniji se tako očitno razvijajo v obliki oligarhičnosti (evropska komisija, ki ji evropski parlament ne more nič, pa prevlada velikih, to je trojice), da se drugi sprašujejo, ali bodo le "zraven" ali z njimi "notri".

Anna Lindh, ki je tragično izgubila življenje, se je javno spraševala, ali lahko Unijo vodi en Berlusconi. Večina drugih je molčala. Stali so "zraven".

Kako sploh izgleda ta položaj, biti "zraven"?

Predsednik naše države je na začetku leta sklical kratek posvet o položaju države v Evropi, ki se spreminja (če se spreminja). Na tem posvetu sem bil kregan, ker sem glasno premišljeval, ali se ne bi Sloveniji izplačala nevtralnost do Nata (o Evropski uniji nisem govoril). Eden naših najuglednejših starih parlamentarcev (tistih, ki jim rečemo staroste), je na to rekel: "Ne, moramo biti zraven."

Biti zraven - kaj to pomeni? Pri šahu ali igranju kart stojijo zraven ljudje, ki jim rečemo kibici. To so nemi udeleženci igre, vendar brez pravice do vmešavanja, razen če se goljufa. Njihov položaj je osebno ugoden, ampak za igro nepomemben.

Biti zraven pomeni biti počaščen, da si v bližini, ampak pogosto je to tudi vse. Položaj kibica ni daleč od položaja tistega perorezca dvornega pisarja njihove visokosti von Duemmlerja, famoznega Anastasiusa von Schiwitza (po domače Šivca), o katerem pripoveduje najaktualnejši slovenski pisatelj vseh časov Ivan Cankar v Krpanovi kobili. Tega Šivca so v domovini slavili, saj je prišel celo do ministra in pogumno priznal, da je "aus Krain". Ime je seveda izgovoril po nemško. Bil pa je zraven.

Biti zraven lahko pomeni marsikaj, vsekakor pa je prijetno biti v bližini "moči inteligentnih birokratov", kot rečejo komandantom bruseljskega stroja. Ta je tako zaverovan sam vase, da tisti naši srečneži, ki bodo tam služili kruh, kmalu ne bodo imeli več nobene zveze z dogajanjem v domovini. Ne bodo mogli reči kake lepe besede zanjo niti vplivati, da bi se zanjo kaj naredilo. Pravijo, da je to dobro. Vendar, kaj je potem to? Abstraktna Evropa?

Kje bo tisti evropski patriotizem, ki ga nekateri tako težko čakajo? Mar je zanj potreben stroj? Spominjam se večera v najslavnejšem newyorškem pubu, P. J. Clarku, kamor je zahajala Jacqueline Kennedy, ko nas je nekaj za šankom ugotovilo, da vsi prihajamo iz različnih delov Evrope. Od Norveške do Grčije. Objemali smo se in nazdravljali Evropi.

Bomo danes pod okriljem Unije ravno taki evropski patrioti ali se bomo najprej spomnili njenih udov? Ali nas ne preganja strah, da bodo veliki Evropejci prevladali nad majhnimi? Ali ni bil tak strah na dnu omahovanja Estoncev, ko so se le z veliko muko odločili, da se pridružijo Uniji? Kje je Talin, kje je Bruselj?

Kaj pomeni biti zraven in kaj sodelovati pri odločanju? Velike sile še pred širitvijo na 25 članic vse pogosteje stopajo vstran in se dogovarjajo, kako bodo usmerjale posle, pa naj drugi še tako stojijo zraven.

Seveda ni rečeno, da bodo veliki avtomatsko prevladovali. Zasuki v Iraku me navdajajo z optimizmom. Niti supersila, kot vidimo, ne more vsega. Mogoče bi si, za hip, želela, da ne velja za supersilo, kdo ve. Vendar si majhni ne bodo zagotovili točk s tem, da so pač stali zraven. Zraven stojijo samo kibici in nikoli ne poznajo bistva. Njihova visokost tega ne pove svojemo perorezcu.

Treba je stati "notri" ali daleč, sam zase. Ali to tistim, ki bi radi stali zraven, sploh kdaj pride na misel?