Grobost ravnodušnosti

Pred sabo imam eno tistih neprijetnosti, ki spremljajo življenje nerednih ljudi. Greh, ki ga priznam, naredim pogosto, zgodi se. Dobil sem ledeno hladno pismo uprave največjega ljubljanskega pokopališča, ki ga zaljša eklektična Plečnikova arhitektura.

V pismu mi brez lepih besed sporočajo, da sem - še sam ne vem, kako - pozabil plačati letni znesek za grob najbližjega človeka. Mirno so dodane še zamudne obresti.

Niso mi najprej poslali opomina, ampak so mi malomarnost takoj zaračunali. In dodali, da bodo z groba, če ga bom puščal eno leto brez plačila, sneli ploščo in "vse druge predmete".

Predvidevam, s težkim srcem, da med te predmete sodi tudi žara s pepelom pokojne osebe. Kam pa bi deli to žaro in pepel? Na smetišče!?

Grobost birokratske ravnodušnosti. Širi se povsod, tudi po naši deželi, ki jo imamo za zelo lepo. Z vzdihom se spomnim Londona v šestdesetih, kjer je, pred prihodom Beatlov, vladala anglosaška vljudnost.

Znamenita londonska banka me je pisno - tudi takrat sem bil nereden - opozorila na manjšo prekoračitev na tekočem računu. Prijaznejšega pisma ne pomnim: Spoštovani gospod, najbrž zaradi prezaposlenosti niste opazili, da ste prekoračili dovoljeni limit. Prepričani smo, da boste to ob prvi priložnosti uredili. Iskreno Vaš ...

V našem značaju so gore sentimentalnosti. Tako pač o njem govorijo naše ljudske pesmi. Na vrhu je, seveda, Lepa Vida. Sentimentalnost ima samo eno neprijetno plat: po navadi jo spremljata grobost in preračunljivost.

Kaj pa tista o Rošlinu in Verjanku, ki je najbrž najekspresivnejša? Krvavi Rošlin je Verjanku ubil očeta, se poročil z njegovo materjo (Hamlet!), mati pa je svoji novi ljubezni potem hladnokrvno svetovala, naj ubije še njenega sina. Sin, seveda, opravi z Rošlinom, materi pa mirno - vse v tej pesmi je mirno - reče: mati, pite vodo iz črne gore, ste želeli piti mojo kri, zdaj pite kri Rošlinovo.

Kaj je fant storil z materino krvjo, se ne pove, pa ni težko uganiti.

Blago rečeno, v našem značaju je vsaj toliko grobosti kot nežnosti. Bi si pa vseeno želel, da bi birokrati našega največjega pokopališča upoštevali obe, ne pa samo ene plati nacionalnega značaja. Vem, da je grob treba plačati. Nisem proti predpisom. Ampak, a ne bi šlo z malo več občutka?

Tistega občutka ki, ne vem, zakaj, naše državljane avtomatično prisili, da se pri vstopu in izstopu iz dvigala pozdravijo, četudi se ne poznajo. Lahko bi tudi utišali sentimentalno vljudnost naših napovedovalk in napovedovalcev, ki pozdravijo gledalce pred svojim prispevkom, potem pa se na koncu, bog ve zakaj, tudi poslovijo in s tem programu odjedajo dragocene sekunde.

Ampak to so tisti isti naši državljani, ki mirno sprejmejo, da šef največje banke, ki je z novim računalniškim sistemom množično pomešala podatke, s funkcije odide zmagoslavno (pa ne v preiskavo), v pričakovanju službe, v kateri bo strahote računalniškega kaosa nadzoroval še bolj veselo in mirno in pri tem ne bo prevzel nobene neposredne odgovornosti!

Spomnil sem se, spet, še ene anglosaške posebnosti (čudaštva?), ki sem jo doživel konec petdesetih let. V Londonu, seveda. Finančni minister Reginald Maudling je imel prijatelja, ki je poneveril denar. Sam minister s tem ni imel nobene zveze in nihče ga ni ničesar obtoževal. Vendar je takoj odstopil, preprosto zato, ker je bil tisti tip pač njegov prijatelj ...

To je vprašanje stila. Oh, ta stil! V našem javnem življenju neznana kategorija. No, tudi v Angliji je začel izginjati, ko so prišli Beatli. Mi pa z osramočenega mesta, ki je terjalo denar in živce tisočev ljudi, zmagoslavno odhajamo naravnost v nove kalne vode. Nimamo stila, razen kot nejasnosti drže in zanemarjanja osebne odgovornosti.

Na naši dvanajstletni poti neodvisnosti, ki jo bomo brez pretiranega omahovanja zamenjali z novo odvisnostjo, bomo sicer celo največjo banko radostno prodali Belgijcem, enemu "najčistejših" evropskih narodov (spomnimo se samo, kaj so delali v Kongu). Tako se pravzaprav kopičijo sloji grobosti, iz katerih seva ravnodušnost do bližnjega in ne tako bližnjega.

Grobi smo, seveda, predvsem tam, kjer je najlažje, bolj do vzhoda in juga kot do zahoda in severa.

Zame v epopeji izbrisanih, na primer, niti ni najbolj odbijajoče to, da smo toliko ljudi "pozabili", med njimi tudi "čiste" Slovence, in sicer absolutno, brez kakih majhnih olajšav, bolj grozljiva se mi zdi majhna podrobnost: tistim, ki so bili proti nam in so odšli, smo zelo dolgo, leta in leta, onemogočali obiskovanje njihovih žena, Slovenk, in njihovih otrok, Slovencev - odrekli smo torej osnovno pravico tudi slednjim, ki so bili naši državljani!

Poleg človeka, ki smo ga kaznovali ali mislili, da mora biti kaznovan, smo bili neizprosni tudi do čustev nedolžnih svojih ljudi: želeli ste piti mojo kri, zdaj pijte ...

Ali pa grobost odvzemanja hranilnih vlog ljudem, ki so zaupali naši banki. Pustimo suksesije in druga pozneje izmišljena opravičila. Lahko bi se našla rešitev, ki ne bi bila groba. Ali kdaj premišljujemo o grobosti kot taki?

Zaradi objektivnosti bom rekel, da grobost ne raste samo na naši njivi. Grobost pogosto tudi ima opravičilo. V Nemčiji so vozniki superavtov (mercedes, BMW) svojo željo, da bi po levem pasu avtoceste smeli voziti brez hitrostnih omejitev, opravičevali s pravico do demokracije. Naj živi diktatura demokracije!

Pri nas smo misel obdelali v duhu, ki nam je blizu, v duhu licemerstva. Cestnoprometna pravila veljajo za tiste, ki nimajo vozniškega izpita. Ko ga opravijo - neomejena svoboda.

Za zaključek poglejmo primerjavo z Ameriko (kar nima nobene zveze z Bushem). Pri nas je vozniški izpit univerzitetno težak. Zato je nagrada lepa: takoj vse pozabi. To je skoraj vprašanje časti. V Ameriki je vozniški izpit smešno lahek. Zato potem upoštevajo naučena pravila in vozijo pazljivo.

Brez grobosti in ravnodušnosti.